Dobro jutro: Izginjanje papirja

S papirja izginja moj najljubši britanski dnevnik The Independent. A kozarec je menda lahko pol prazen ali pol poln in na časnikovem spletnem portalu zatrjujejo, da ukinitev tiskane izdaje izhaja iz dejstva, da jim gre v digitalnem svetu vse bolje.

Grenak priokus ostaja. Službo bo menda izgubilo 150 novinarjev. Krepi ga zavest, da kot izginja moj najljubši časopis, ki na spletu ni enak, izginjajo knjige in skrbno načrtovane glasbene zbirke – cedeji.

Tudi sama pripomorem k temu. Glasbe ne kupujem. Za knjige še plačam, a jih berem na tablici, saj je preprosteje skočiti na Amazon.

Tam so kadarkoli na voljo vse knjige, tudi tiste, ki jih v knjigarni ali knjižnici ne dobim. Cena za razkošje je visoka. Vedeti moram, kaj iščem. Poznati moram avtorja, naslov ali vsaj žanr. Amazon me pravzaprav vsakič znova razočara. Prikrajša me za prijeten občutek, ki ga daje brskanje med policami; za vznemirjenje, ko me knjiga nagovori, ko to najmanj pričakujem. Uspešno se upiram samo temu, da bi knjigo, v katero sem se zaljubila v knjigarni, kupila na spletu, kjer je ceneje. To ne bi bilo pošteno do vseh v tem poslu.

Tudi glasba na youtubu me težko preseneti, ker je ne izbira glasbeni urednik, ampak algoritem. Vrtim se v vse ožjem krogu svojega glasbenega okusa. In podobno je s spletnimi članki iz Independenta. Facebookov algoritem ponuja vsebine, o katerih domneva, da me bodo zanimale. Kje pa je vse tisto, kar bi morala vedeti?

Zakaj torej vztrajam? Ker je tako lagodneje. Udobneje je skladbe Davida Bowieja poslušati zastonj kot kupiti plošček, na katerega je skrbno in pretehtano zložil skladbo za skladbo. A morda bom že ob naslednji grenki novici dojela, kar v resnici že vem, in se končno spet podala v trafiko, knjigarno in glasbeno prodajalno. Kot potrošnica lahko vplivam na časopisne vsebine in glasbo, ki me bo obdajala, ter morda malo tudi na to, ali bodo knjige prihodnosti le še na tablicah.