Dobro jutro: Izgubljeni algoritem

Vse pogosteje razmišljam o tem, ali bo življenje kmalu zgolj algoritem. Ali bo vse samo nadzorovano preračunavanje in procesiranje podatkov pa tudi, ali bosta človek in robot združena v integrirano vezje za preurejanje genov in vitalnih funkcij. Ko se malce zbojim zaradi pogovora v svojih mislih s še nerojenimi vnuki, ki me žicajo za dva bitcoin centa za vstopnino v virtualni lunapark, takrat ponovno odprem knjigo Absolutno o glasbi.

V njej se pisatelj Haruki Murakami in dirigent Seidži Ozava pogovarjata o filharmonikih, dirigiranju, solistih in koncertnih dvoranah. Vsa strast tega sveta se zgosti v konico dirigentske paličice. Včasih pride iz nje kot mirna reka, včasih pa zagrmi kot poletna nevihta. Strast bo vedno zgolj človeška. Včasih je bogastvo, pogosto pa prekletstvo. Je hotenje, ki gori, in želja, ki vodi. Vznemirjenje zaradi dotika spoznanja ter trpljenje na poti k odličnosti sta del človeka in ju ne bo nikoli mogoče spremeniti v algoritem.

Ozava je dirigiral z vsem telesom in se zato nekoč celo poškodoval. Z enako strastjo je prenašal znanje na mlade dirigente. Pogosto je govoril, da je poučevanje njegova droga. Maestrova Oda radosti je bilo opazovati umetnika, ki cveti, se razvija in doseže nebesa.

Strast je izgubljen algoritem lepote življenja. Težnja, ki se preliva v željo, trpljenje zaradi spoznanja, da je resnica zunaj popolne ureditve, hrepenenje, da se kljub grožnjam bogov dotaknemo sonca, vzhičenje, ker se skozi stopljeni sneg kaže zelena livada in narava nam, ki smo tukaj in zdaj, ponovno slika z vsemi barvami še eno pomlad ...

Japonski mediji pišejo, da je maestro Ozava ponovno v bolnišnici. Zdravniki se ubadajo z njegovim oslabelim srcem. Predstavljam si ga, kako jim prepeva Mahlerja in jim iz bolniške postelje pojasnjuje, kako mora zveneti pet sekund sekcije klarinetov. Strast z njegovih lic leti v nebo. Tako se začenja nov dan predalgoritemske dobe.