Tiskane izdaje
Svet razvnemajo medgeneracijske razprave. Vseh vrst -logi se ukvarjajo z generacijami X, Y in Z, z dedi, sinovi, vnuki, milenijci in xenijci. Generacijska pripadnost daje slutiti, ali je človek za vedno izgubljen v vesolju, v svojem veku ali le za trenutek v lastnem svetu. Po nečem pa jih je vendar moč zlahka prepoznati: po odnosu do digitalne tehnologije.
Generacija X, rojena med letoma 1960 in 1980, je računalniško opismenjevanje doživela v zrelih letih, zato še zdaj ni kos vsem digitalnim skrivnostim. A mirno shaja tudi brez tega. Dobro obvlada e-pošto, komunicira po sms, uporablja svetovni splet, polovica je aktivna na socialnih omrežjih, toda televizija je še zmeraj njihov prvi vir novic. Časopise bere slaba četrtina.
Milenijci, ali generacija Y, rojena med letoma 1981 in 1995, je digitalno odlično pismena, obvladuje pametne telefone in socialna omrežja, v 90 odstotkih uporablja splet, večina jih spi s telefoni in za večino sta televizija in splet glavna vira informacij.
Generacija Z je rojena po letu 1995 in absolutno digitalno pismena. Brez »žive« konkurence. In časopisov. Med X-ovci in milenijci pa so zdaj odkrili še »podzvrst«: xenijce, letnike med 1977 in 1983, ki jih definirata analogno otroštvo in digitalna puberteta. Kombinacija, zaradi katere bodo menda vedno nekoliko zaostajali za milenijci ...
Zadnje polarne zimske razmere so prinesle nova pomembna dognanja k raziskavam o generacijskih razlikah. Kajti enake razlike kot v odnosu do digitalnih tehnologij je mogoče opaziti tudi v odnosu do spopadanja z naravnimi nevšečnostmi, kakršne so kopice snega. Babyboom generacija, rojena po drugi vojni, do leta 1960, se z njo v 90 odstotkih spopada z lopatami, generacija X v 50 odstotkih s »polavtomatskimi« snežnimi frezami, milenijce, ljubitelje pametnih telefonov, prepoznate po tem, da v prižganih avtomobilih čakajo na pametne komunalce s plugi, xenijci, reveži iz nekje vmes, pa dva-, trikrat poskusijo prek snežnih kopic, in ko ne gre, pokličejo na pomoč – starega ata z lopato.
