Dobro jutro: Jaz in moja ura

Do zdaj smo ga merili samo z dnevi ali urami. Od zdaj bomo, na primer, videli petnajst rdečih minut, kolikor smo tekli, in dvajset rožnatih, kolikor smo hodili. Videli bomo tudi tri temno sive ure, kolikor smo sedeli, in resno črno opozorilo: »Čas je, da vstaneš in se eno minuto giblješ!«

Prihaja iWatch. Pravzaprav je čas prehitel uro, kajti o tem novem Applovem otročičku smo vedeli vse, še preden se je pojavil na trgu. Zlasti mi, »applovci«. Že nekaj mesecev poskušamo sami sebi pojasniti, zakaj ga v resnici potrebujemo, pravzaprav bi morali povedati, zakaj ga nujno potrebujemo, saj živimo v posebnem času, ki ga ni mogoče meriti z običajno, dolgočasno in večfunkcionalno omego ali sramežljivim, pastelnim in plastičnim swatchom.

To je čas, ko minuta ni nič več zgolj odštevanje šestdesetih sekund, temveč je v tej enoti minljivosti tudi kakovost življenja, umetnost komuniciranja in povezanost s tehnologijo, o kateri se zdi, kot da izvira izpod kože ali prihaja iz ordinacije našega zdravnika: »Preveč sediš!« »Bravo, odlična vaja!« »Ne pozabi popiti litra vode!«

Res je, da iWatch kaže tudi, koliko je ura, gotovo pa bistveno več govori o obdobju, ki ga zaznamuje ta »jaz«. Applu je uspelo ustvariti napravico, ki celo s svojim videzom namiguje na to, da je vsakdo od nas v samem središču svoje male galaksije, in to z vsemi planeti, ki jih potrebujemo, da pademo z Marsa, kadar česa ne vemo, da odletimo do Venere, ko se zaljubimo, ali zakričimo na Mesec, ko se razjezimo.

Tisti, ki so si na zapestje že pripeli iWatch, pravijo, da je ta ura v nečem fantastična: vsakdo, ki si jo bo nadel, bo videti privlačen. Meni pa se zdi, da nas bo ta ura predvsem prepričala, naj bomo zadovoljni sami s seboj. Takšen je ta čas. Pobarvan z barvami naših srčnih utripov. Tvoj dan je moder, moj je rdeč. Vse je »personificirano«. Kajti to je iSvet.