Dobro jutro: Jesen

Indijansko poletje, ki se je pravkar končalo, nam je za trenutek ponudilo občutek zemljepisnih širin, kjer ne poznajo letnih časov. Težko je reči, da ni bilo prijetno, sredi novembra sedeti na kavi v kratkih rokavih ali celo v kratkih hlačah je bila zanimiva izkušnja, vendar se zdi tale mraz in celo sneg zdaj prav dobrodošel.

Kot je splošno znano, kljub iznajdbi elektrike ter vseh drugih tehnoloških domislic in seveda razkošja, da lahko v trgovinah kadarkoli nabavimo kakršno koli sadje in zelenjavo, ljudje, prav tako kot narava, še vedno funkcioniramo v arhaičnem smislu premen letnih časov. In pravzaprav sploh ne drži, da sta vsem najbolj všeč pomlad in poletje, nemalo ljudem sta pri srcu predvsem jesen in tudi zima.

»Pravi jesenski dan. Zamrznjena melanholija, ki harmonizira življenje in naravo, moja duša ji povsem pripada. Če bi bila ptica selivka, bi poletela preko sveta in poiskala kraj, kjer obstaja samo jesen,« je zapisala britanska pisateljica George Eliot.

Verjetno pa bi se večina tudi jeseni, pa naj je še tako privlačna, prej ali slej naveličala, in čeprav je – še zlasti v pop kulturi in klišejskih življenjskih maksimah – kot nekakšen ideal predstavljen tropski otok s palmami, kjer menda nihče nima nobenih skrbi, je tudi to bolj ali manj zgrešen stereotip. Večina, ki je imela priložnost sredi januarja ležati na plaži, se tega prej ali slej naveliča, ker prihajamo iz okolij, ki so ne samo klimatsko, temveč tudi družbeno in sociološko povsem drugačna, se le redki lahko privadijo na diametralno drugačen življenjski ritem.

In tudi sicer imajo letni časi svoje čare, tako v dobesednem kot tudi simbolnem pomenu. »V najhujši zimi sem spoznal, da v meni obstaja zmagovito poletje,« je zapisal Albert Camus. Kmalu bomo imeli priložnost za podobna spoznanja vsi.