Dobro jutro: Kakšna zima?!

Vseeno mi je, kako se imenuje letni čas. Predvsem takrat, ko srečujem ljudi, ki z njim niso zadovoljni, sem še bolj prepričan, da trpijo predvsem zato, ker so razumevanje in sprejemanje narave obrnili na glavo. Pogledajo v koledar pa skozi okno, da se jim iz globine iztrga nezadovoljstvo: kakšna zima neki, če ni snega! Spomnim se, da tudi spomladi niso bili zadovoljni, ker je bila nekoliko predolga in za pol naprstnika prehladna. Poleti so zmajevali z glavo, ko je dva dni zapored deževalo, predlani pa niso mogli brez jadikovanja, da bo suša pobrala vse. Skozi desetletja se od takih nalezeš njihovih navad.

Potem pa nekega mirnega dneva ugotoviš, kako podoben si jim postal. A to je dobra ugotovitev. Če jim zameriš, da so te poskušali narediti sebi enake, potem ti tudi njihova naslednja jadikovanja ne sežejo več do živega. Pustiš jim pomanjkanje dežja, odpustiš tisti dve stopinji mraza preveč, prehitro počrneli paradižniki so njihova, in ne več tvoja skrb; preliti potok in poplavljen travnik ti povesta, da tako pač mora biti.

Namesto snega, ki bi moral vsaj že dišati, namesto poledenelih poti, ki bi skozi noč kot pivnik srkale vlago iz megle, pač nimaš zasneženega, ampak ogoleli gozd. A na njegovih debelih preprogah odpadlega listja lahko poslušaš prestavljanje lastnih nog, ki igrata vsaka svoj šelest in se na debelejših plasteh razigrata v bujne akorde, na ogolelem mahu pa spustita v komaj slišni takt. Kdo bi zdaj tu jadikoval, da je zima, pa ni snega? Kdo bi si naslonjen na gladko sivo bukev in obrnjen v obraz nizkemu soncu namesto srkanja njegove mehke toplote razbijal glavo, zakaj da še ni snega? Svetloba dolgih senc je opojna zdaj, zameti še pridejo, noge bodo igrale melodije tudi po snegu.