Dobro jutro: Kalejdoskop vsega, kar sem

Sem na terasi lizbonskega bara, ki mu ne poznam imena, nad nami je polna luna, ki je to noč najbliže Zemlji, v zraku je občutek, da je mogoče vse. Jaz ne spadam na to teraso, na njej so ljudje, ki čutijo oblike, ki vedo, kaj je lepo. Future Architecture je platforma, ki jo je Matevž Čelik lansiral za priložnost mladim talentom. Jaz sem zdaj tam, sredi drznih idej o arhitekturi prihodnosti in razmišljam, kdaj točno se je zgodilo, da sem se odmaknila od stvari, v katere, se mi je zdelo, nisem posvečena. Recimo ekonomija. Recimo fizika ali arhitektura.

Arhitekturni kritik Andreas Ruby pije poseben koktajl. Prvič mu ga je naročil prijatelj pred leti v latinskoameriškem mestu, zato ga njegov okus vsakič spomni na tisti čas. Tako kot mu je Boštjan Vuga pred številnimi leti predstavil Jožeta Plečnika in sprožil njegovo veliko obsesijo, zaljubljenost, ki še kar traja. – Mar ni tako z vsemi stvarmi? Mar ni tako, da ti je večino stvari, ki si jih vzel za svoje, nekdo nekoč predstavil? – Najbrž, pravim, in pobrskam po svojem spominu … Cela ropotarnica jih je, drobnih, včasih banalnih stvari, včasih dogodkov, ki so sprožili nekaj novega.

Brunello di Montalcino, ki sem ga pila na enem od gričev v Toscani in bo zato vedno imel okus po ljubezni; zaodrja in garderobe gledališč po Španiji, v katere me je vpeljal Tomaž Pandur, da Vincijeva reprodukcija zadnje večerje nad jedilno mizo moje babice, Angeli Metke Krašovec. Vse knjige, ki sem jih prebrala in jih pozabila, vse slike, pred katerimi sem stala brez besed, vsi filmi, ki so mi zasukali kompas, stavki, misli mojih intervjuvancev, vse to je čudovit kalejdoskop tega, kar sem. Tega, kar smo. Seštevek srečanj, misli drugih, glasov drugih, napol prebranih knjig, napol zamegljenih prizorov, okruškov spomina … Zakaj se zato ne spomnim nobene druge polne lune iz preteklosti?