Tiskane izdaje
Kar sedem svetnic se skriva za sobotnim imenom v koledarju. Praznujemo pa v resnici tisto, ki je konec tretjega stoletja v Aleksandriji tako prevzela vladarja rimskih afriških provinc Maksimina Daio, da jo je hotel za ženo. Pa se ni vdala in je raje mučeniško trpela na posebnem kolesu z bodali in rezili, ki je prej razpadlo, preden jo je pokončalo. Vsem, ki imamo kakršenkoli opravek s kolesom, je postala zaščitnica.
In kdo danes nima opravka s kolesom. Ne le lončarji na lončarskem vretenu, mlinarji ob vodnem kolesu, urarji v zapletenem kolesju časomerov in mehaniki vseh vrst, večina se nas bo danes prestavila z enega mesta na drugega prav s pomočjo koles(a) – tega izjemnega človekovega izuma, ki ga je uporabil za skoraj sleherno premikajočo se stvar od kolesa lokomotive do valjčka v tiskarskem stroju.
Najstarejše ohranjeno leseno kolo z osjo z Ljubljanskega barja je staro že 5200 let. Ali so ga v Mezopotamiji res uporabljali še kakšno tisočletje prej ali ne, niti ni pomembno, dokler ne najdejo trdnih in starejših dokazov. Pomembno je, da vsa ta tisočletja vse napenjanje milijonov možganov in eksperimentiranje ni našlo ničesar, kar bi lahko nadomestilo kolo.
Kot oni vladar rimskih afriških provinc pa so ga do zdaj mnogi tudi že hote ali nehote zlorabljali na neštete načine. A je kolo ostalo temelj našega tehničnega znanja. Po svoje nam vedno znova dopoveduje, da se vse vrti brez konca; le atribut sobotne godovnice Katarine – polomljeno kolo – nas za hip lahko ustavi za premislek, ali ta izum tudi sami vedno uporabljamo sebi v prid in brez škode za tiste okoli nas.
V našem zemeljskem pasu pa smo Katarini poleg kolesa dali v roke ključ do snega: da se na njen godovni dan veter rad igra s snegom, so ugotovili že davni predniki. Če pa snega dotlej še ni naletelo, so pognali Katarinino kolo nekoliko naprej in modro dodali: če pa snega še ni, ga Katarina naredi.
