Dobro jutro: Katera?!

Nekoč, pred veliko leti, je na vseogrožujoči plaz v deželo plazov čemšeniško prišel takratni predsednik države Milan Kučan. Sredi čemšeniške hoste se je znašel brez leporaslih varnostnikov. Sam na nevarnem območju! V bistvu smo bili edino nevarno območje zanj dve novinarki in dva moška novinarska kolega.

Počasi, korak za korakom, se predsednik v dolgem bež balonarju približuje nevarni živali, ki je žrla vse pred seboj. Za njim gremo kot ščit novinarji. Kar kolegu iz rok pade pisalo. V stiku z asfaltom poči. V čisti tišini žvenket kulija odmeva kot gmota, ki se je odtrgala in drvi v dolino. Predsednik se ustavi, mi se ustavimo. Predsednik pobere proti sebi kotaleče se ostro novinarsko pero, naše oči mu sledijo. Še napol pripognjen počasi dvigne glavo, uperi pogled v naju s kolegico in s peresom v roki ter s poudarkom na vsaki besedi, označujoči ženski spol, reče: »Katera ga je izgubila?«

Danes je dan – žensk. Vseh ras, barv kože in poklicev, v bistvu dan vseh nerodnih ženščin, ki znajo trdno, če je treba, tudi trdo, držati kuhalnice, otroške ročice ali pa peresa med svojimi prsti in ki v bistvu nimajo nobenih težav s svojim spolom. Ki je le na videz tako šibak, da celo predsednike zapelje v zmotno prepričanje, kdo je močnejši.

Spol nam torej ne povzroča težav – do trenutka, ko v lokalu naletimo na »mača«, ki prek petih miz natakarici s kazalcem, uperjenim vase in v stol ob sebi, vpije: »Alo, za mene pivo, a za p… sok!« V pojasnilo: njegova p… ni punca! Je metonimično poimenovanje zanjo. S seksistično dodano vrednostjo.

Ob takšnih me ima, da bi šla med natakarice. Za en dan. Recimo dan žena. Pa da jima z njegovo metonimično izbranko na pladnju prinesem sok, ju pogledam naravnost v oči in vprašam: »Katera ga je naročila?«