Dobro jutro: Kava iz tiste skodelice

One v glavnih vlogah, jaz pa statist, ki pride in gre. Nikoli nisem razumel, zakaj jim nosim vrtnico. Da bi bile še lepše, mehkejše, še bolj dišeče, kot so, in bi jim potem še bolj zavidal? Vrtnico, ker ima popek, ki je središče sveta? Ker ima trn, ki strezni?

Hvaležen sem mami, ker je imela tako rada očeta. Neverjetno, kako sta se imela rada! Bila je še deklica, ko jo je ugledal. In vse je postalo v hipu za zmeraj jasno. Ni zmagala fronta v Ukrajini. Drugi so padli, on je obljubil, da bo marca doma. In je bil. Ona ga je čakala, pripravljena na to, da mi bo leta kasneje ponudila majhno posteljico v sebi. Zavidam ji ta elementarni, ženski pogum. In čustvo, ki je premagalo vojno, lakoto, revščino in milijardo ovir. Kako zavidam vsem materam tega sveta! Kako preprosto gre vse naprej.

Tudi mojo »compañero« je prinesla iskrica. Ni bilo napotkov z googla, nobenih desetih pravil, kako ujeti trenutek, nobenih dvomov in omahovanj. In spet fronta, spet milijarda ovir. Kolikokrat se je tresla zemlja pod nama? Kolikokrat se je bliskalo, treskalo, grmelo, kadilo, gorelo, se sesuvalo ... in potem spet gradilo? Kolikokrat je prišla na kapijo vojašnice v Pulj? Koliko otrok je nosila pod srcem? Kolikokrat polagala dlani na moje vroče čelo? Koliko časa je čakala, da bi bila enaka?

Neumnost! Nobena roža na tem svetu te ne naredi enake. Še najslabše se godi enakim. Kako je mogoče, da popolno bitje ne vidi svoje rože, svoje barve, svojega lebdenja, nirvane, svoje večnosti ...? In si želi uniforme moške bledikavosti, minljivosti, šibkosti. Tudi večni Cankar je potreboval čas, da je prišla skodelica za njim. Da je razumel nadutost, ki je bruhnila iz njegove temne podzavesti ob tako preprosti, topli, nebeško dišeči kavici, ob kakršni si dva gledata v oči. In so besede odveč.