Dobro jutro: Knofek za štormanco

Najprej je bila svetloba! Tudi danes smo skoraj nezavedno še v jutranjem mraku stegnili roko do stikala – in bila je svetloba. Kako preprost je danes ta naš svet! Ampak pust in nezaveden. Šele ob teh vrsticah smo se zavedeli, kaj smo zjutraj najprej storili!?

Žal mi je, da sinoči nismo bili skupaj. Tunek in Nežika sta bila odlična družba za klepet in obujanje spominov, a je bilo posebnih občutkov in doživljanja dovolj še za številne druge. Gospodinja je petrolejko s skrbno očiščenim cilindrom potegnila tako nizko nad mizo, da nam je njen klobuk risal sence od sredine čela navzgor in so samo naše oči in obrazi v živo ilustrirali izgovorjene besede. Na začetku sem ugibal, ali sta mi s to pritajeno svetlobo in vonjem petroleja hotela ustvariti domačo intimo in romantiko, čeprav imata nad štedilnikom in sredi stropa v belih bučkah skriti električni žarnici, pri vratih pa dvojno stikalo. A sem hitro odkril, da smo bili pri tem živem plamenčku globlje povezani kot častilci Prometeja v pradavnini, ko je za nas pri bogovih ukradel to čudežno preganjavico teme. Šele tam sem spoznal, zakaj ob zimskih večerih posedam pred kaminom in v popolni tišini tavam po okljukah spomina in domišljije.

Gospodarjevi materi je pred leti med široko akcijo elektrifikacije podeželja uspelo napeljati električne žice v njihov dom. Ko so jo malo pozneje pregledniki omrežja vprašali, kako je zaživela v hiši z elektriko, je pošteno razkrila svoje ognjeno bistvo: »Res je lepo. Ko ne morem najti štormance / prenosne petrolejke, / samo tisti knofek ob vratih stisnem, pa jo že 'mam.«

Nežika in Tunek ga stiskata pogosteje. A še vedno pogosto prižgeta petrolejko; je bolj domače in luč ju kakor dve vešči pritegne k sebi, da si zreta v oči, da sedita drug pred drugim. Tudi v troje ni bilo nič drugače. Posodica s petrolejem se je nevidno počasi praznila, po kotih majhne in snažne sobe z dvema posteljama pa sta se začela nabirati mrak in utrujenost. Ob prihodu domov pa me je zaslepilo. Štormance pa nisem več našel.