Tiskane izdaje
Rada bi živela v tem trenutku in videla stvari takšne, kakršne v resnici so. To poskušam, odkar sem prebrala prve besede, da je treba »živeti tukaj in zdaj« in videti »stvari takšne, kakršne so«. Zdaj se bom najbrž morala sprijazniti, da ne gre. Ker, kakšne so stvari, če ne takšne, kot jih vidim samo jaz, jaz jim dam barvo in obliko, jaz jim dajem vsebino, jaz jih olepšam, polakiram, jih napolnim z mitologijo.
Kava zato pri meni nikoli ne more biti samo kava. In tudi vasice in dolge plaže na tem grškem otoku, ki sem jih raziskovala to poletje, niso bile samo to; vsaka plaža se je napolnila s skritimi pomeni, mitologijo. In tako je plaža, ki so jo rezali divji, ponavljajoči se, spenjeni valovi, kot črede belih konj, na mestu, kjer se je ledena reka zlivala v morje, je pod spretnimi prstki iz mivke nastajalo mesto Troja – dobila ime Iliada.
Potem je tam druga plaža, ki jo je ona, da bi jo ukrotila, že pred petimi leti poimenovala Skrivna plaža, in zdi se, da nikoli ni imela drugega imena. Res je videti kot školjka, iz katere se je rodila Botticellijeva Afrodita, je muhasta, čarobna, nepredvidljiva, s kamni, ki se vlažni od morja v soncu svetijo kot poldragi kamni.
Tudi restavracija Porto Parasiris v nekoč ribiški vasici Panormu, je za nas rog izobilja, ladja grških bogov; vsak večer se je zdelo, da se je s svete gore Psiloritis spustil vrhovni bog Zevs s svojo druščino užitkarjev, in kot da je vse, kar dobimo na mizo z rajskih vrtov, kozji sir iz mleka koz, ki se pasejo pod sveto goro in jedo divji origano, organski paradižniki, sladki kot jagode ... hkrati z vsakim grižljajem in požirkom vina okušamo tudi starogrške besede, ker je očitno tudi lastnik zbiralec magičnih pomenov.
Saj, nekateri fotografirajo, drugi pišemo ali poimenujemo. Kot bi s to željo, da zaznamujemo prostore, kjer smo preživeli lepe trenutke, hoteli doseči, da bodo čez eno leto, ko se bomo vrnili, spet tam. Takšni, tvoji, zate.
