Dobro jutro: Košárka ali kóšarka?

Če kdaj, je danes pravi dan za odgovor na vprašanje: al' se reče košárka ali kóšarka? Gledam košárko ali kóšarko? Sedite v neki družbici, pa slišite oboje, in mimogrede se sporečete, kdo govori prav. Debata zna zaiti do teorije, da je prvo ali drugo vezano na določeno govorno območje, da gre celo za dialekt, lahko da se bo kdo spomnil tudi Toporišiča.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da se beseda košarka lahko naglasi na dva načina (košárka tudi kóšarka), v slovenskem pravopisu pa je napisan samo en naglas (košárka). Torej, kaj je bolj prav, se vprašamo. V jezikovnem kotičku piše, da je reč zamotana predvsem zaradi zgodovine ustvarjanja teh priročnikov. Tako slovar kot pravopis sta sicer nastala iz iste pisne gradivske osnove, vendar je bil slovar bolj širokosrčen in je upošteval tudi govorno rabo, pravopis pa tu pri izgovorni normi bolj sistemsko logiko.

No, na inštitutu za slovenski jezik, natančneje dr. Peter Weiss, pravijo takole: V knjižnem jeziku je prednosten naglas košárka. Zakaj? Ker je to v knjižnem jeziku daleč najboljša možnost. Ampak zakaj? Ker sta enako naglašena tudi samostalnika košárkar in košárkarica ter tudi pridevnik košárkarski. To je res. A za mnoge od nas, menda kar veliko večino, je življenjska odločitev na jeziku kóšarka. Da, priznava jezikoslovec, vendar je potem naglasno ne bomo znali uskladiti s poimenovanjem za igralce oziroma igralke pa tudi s pridevnikom ne. Saj vendar ne govorimo kóšarkar, kóšarkarica, kóšarkarski. Kar se sliši res bedasto.

No, kakorkoli, jutri bomo gledali slovensko metanje žoge na koš za zlato. Za evropsko zlato! In če smo še malo aktualni: Košarkar naj bo! je rekel pred leti Primož Suhodolčan in napisal knjigo. Postala je ena najbolj priljubljenih knjig za otroke in pred kratkim tudi nov slovenski film. Kritiki pravijo, da slavi prijateljstvo, trud, ljubezen.

Da. Košarka je okoli nas. Čisto vseeno, ali z naglasom na o ali a. Pomembneje je, kaj prinaša s sabo.