Tiskane izdaje
Na kak dan, ko se iz vseh nebesnih mešičkov zlivajo reke, me spreleti: jesen je november, november se, razmočen in gniloben, megleno zlije v december, december pa je mesec, ki se mu zvrti že na začetku in konec z vsem bliskanjem in hrupom te zagrabi za goltanec, še preden se sploh zaveš. Samo najbolj zakrknjeni mračnjaki in samotarji si takrat poveznejo žakelj čez glavo in se delajo, da jih ni; ker nočejo videti nikogar, se slepijo, da tudi drugi ne vidijo njih.
Mnoge neprijetnosti je poleti veliko lažje prenašati kot pozimi; mraz in ljudomrzništvo sta med njimi.
Zato med brezciljnim tavanjem po mokrih ulicah mrzlično tuhtam, kakšne malenkosti, ne predrage in ne cenene, posebne, lepe, duhovite ali pa vsaj okusne, naj napaberkujem za tiste ljudi, ki so minule mesece, leta, desetletja ... frleli skozi moje življenje, včasih vštric, včasih pa zunaj vidnega polja.
Kostanjarji na mestnih vogalih, ki si drgnejo premrle roke in tu in tam premešajo dišeče kostanje nad žerjavico, me spomnijo, da se tudi v takšnih večerih, ko že kaže, da prihaja vesoljni potop, da pregnati temačno razpoloženje in prelisičiti čas, ki se ob prvem mraku ustavi in se za dolge ure negiben potuhne v temo. Kopica prijateljev, kup kostanja, mladi mošt, veliko smeha in žuborečega govorjenja vse povprek. Da se prezračijo možgani in duše.
Novoletna darila lahko še počakajo. S tržnice se vračam z vrečo maronov, ki so postali dragi kot žafran, kajti nekoč mogočni nasadi plemenitih dreves v zaledju Reke, okoli Lovrana, pri nas pa pod vznožjem Trnovskega gozda, so s starostjo, še bolj pa zaradi bolezni, opešali. Od kostanja so živele številne družine, ki so gladke, sladke plodove pobirale iz bodečih ježic in jih za med prodajale petičnim in sladkosnedim meščanom v Beneški republiki. Potem pa v Trst. Zdaj je kostanjev zmeraj manj, kot je zmeraj manj večerov, ko si ukrademo čas, da drug drugega previdno, potrpežljivo, nežno zbezamo iz ježic.
