Dobro jutro: Kot na kmetiji

»Kakšen gospodar pa bi bil, če bi bil kdo pokonci pred menoj,« je pribil nepisani zakon kmetije na moje vprašanje. Saj sem vedel, da je že pogledal k živini in da jasli niso več prazne, da je gospodinja že pomolzla in si rženi kruh drobimo v svežo belino. Če nisi navajen tako ranih juter, je takšen zajtrk prezgoden, kar pa prijeten vonj in poseben občutek ob veliki mizi z vso družino okoli nje zlahka odpravi.

Hči se je podvizala in prva izpraznila skodelico. Avtobus do mesta in srednje šole zamudnikov med vsakodnevnimi vozači ne čaka dolgo. Ostali smo v spokojni tišini použili vse, kar je bilo ponujeno na mizi. Potem je sledilo le še nekaj dobro premišljenih kratkih gospodarjevih stavkov. Prvi kar meni, in to naravnost: »Danes si moj pomočnik. O vsakem delu bova vse rekla sproti.« Potem odraslemu sinu: »Sosed pride ob sedmih. Previdno po vinogradu, mladice so krhke. Škropivo sem že odmeril. Rose na trti ni, tja do enajste morata končati.« Potem malo molka, za premislek ali dramatičnost: »Po kosilu gremo vsi okopavat na njivo. Dva ogona moramo danes končati!«

In smo vstali od mize. Opoldne smo bili spet ob njej. Pa okrog osme zvečer spet. Gospodinja nas je zadovoljno gledala, potem pa postavila na mizo še gibanico: »Da ob njej še malo poklepetamo.« Virt, kot tu rečejo gospodarju, je dlani uprl ob mizo: »Bogme, dobro nam je danes šlo! Zjutraj nisem upal niti pomisliti, da bo okopan še tretji ogon,« se nam je zahvalil. Nekaj dobrih zgodb in vicev je zaključilo dan.

Po poti domov sem tuhtal, kako bi ta virt zlahka vodil državo. Saj je enako kot voditi kmetijo. Le zjutraj nas okrog miz posede veliko več, veliko več je njiv, opravil pri živini, v delavnicah, šolah ... Na kratko bi nam zjutraj povedal, kaj je treba in kdo bo. Zvečer bi bili utrujeni vsi, a vsi ob gibanici.