Dobro jutro: Kot v leseni pravljici

Pred vinskimi hrami, zidanicami, lesenimi klečajami in še pred novodobnimi vikendi so zdaj posebne razstave kletarskega orodja in pripomočkov. Trgatve so pred pragom, pa je treba vse očediti in pripraviti za najsvetejše vinogradnikovo in kletarjevo opravilo. Spremenilo se ni že stoletja, zato skozi čas potuje tudi velik del orodij.

Po dveh stvareh se je nekoč cenilo in se zdaj že spet ceni vinsko domačijo ali ljubiteljsko vinogradništvo: po leseni preši (stiskalnici) in klopotcu. Če bi zdaj hoteli začeti zbirati staro kmečko orodje, bo prav za prešo najtežje. Tiste, ki so pred desetletji izgubile dobre gospodarje, so do konca propadle in so jih skurili, druge pa so skrbno varovali, saj so leto za letom na njih stiskali grozdje iz vinograda, izcejali sok iz jabolk ali sočnih hrušk. S tehniko običajnega vzvoda so mojstri skozi stoletja izpopolnili pripomoček, ki zmore z neverjetnimi silami skoraj osušiti grozdne jagode, in dokazali, koliko jim je pomenila vsaka kapljica grozdnega ali drugega soka. Prava preša nima niti enega samega žeblja.

Poleg natančno določenih vrst lesa za preslice, pod, vreteno, prešpan, podložne valke, pa za iglo, zapahe in kletko ali lesene obroče je bilo zanjo treba najti ali izklesati še velikanski kamen, ga preluknjati in nasaditi na vreteno.

Les in vino imata neločljivo prepleteno skupno bivanje na tem svetu. Trta je nekoč rasla le ob lesenem kolu in nekateri vnuki so se danes že začeli vračati k takšnemu dedovemu urejanju vinograda. Grozdju so na poti do preše pomagali leseni škafi in brente, njegov sok se je cedil v lesene kadi in končno pristal in se čudežno preobrazil in dozorel v vino v lesenih sodih.

Na dvoriščih, pod brajdami in napušči se zdaj vsa ta lesena zgodovina vinogradništva, prav lekarniško očiščena in oprana, suši. Vrata v kleti in preše so odprta, podi (korita) in kletke namočene, vreteno in žnek pa čakata namazana z lojem. Gospodar pa še zadnjič pregleduje sode v kleti ... Kot v leseni pravljici pričakovanja!