Dobro jutro: Krvavo zeleno

Nekje v malih možganih imamo menda za zrno velik center, v katerem so zgoščene evolucijske izkušnje, ki so človeštvu pomagale preživeti. Praktično deluje tako: ko jo recimo po gozdni stezi primaha rjav kosmatinec, brez posebnega omahovanja skočiš na prvo drevo in med vejami počakaš, da zver izgine. Šele potem ugotoviš, da je seskok nevarnejši del podviga. Adrenalin, ki pomaga gor, popusti, strah pred globino pa ohromi mišice. Beg je včasih nevarnejši od nevarnosti. Medvedi so res veliki, vendar ljudi nimajo na svojem jedilniku. Veliko raje imajo tisto, kar tekne tudi nam, razen mravelj, pa še tiste mlaskajo zaradi kisline in vitaminov.

Približno takrat, ko medvede pomladanska lakota nažene iz brlogov, se tudi v ljudeh prebudi nabiralniška strast. Regrat je nesporni zmagovalec med vrstami divje zelenjave. Toda nabiranje regrata nikoli ni bilo posebno tvegana dejavnost. Nabiranje divjih špargljev pa je že druga pesem. Trajna zel je oborožena z zavratnimi trni, ki uspešno odganjajo sladokusce vseh vrst. Najraje raste na strmih kamnitih pobočjih, ki jih krasijo različne vrste robidovja, kače, s šopi trave zahrbtno prikrite luknje, kotanje ali celo brezna, in zavajajoče lepi razgledi v istrske dolinice.

Kot piše v starih zeliščarskih bukvah, so divji šparglji dragoceno spomladansko pomagalo za čiščenje krvi. Šop svežih in prizanesljivo pripravljenih (brez divjega vretja, praženja in mrcvarjenja na visoki vročini) sočnih poganjkov vsebuje celo zakladnico mineralov in vitaminov. Cena šopka, malo večjega od najmanjšega, ki jih prodajajo na tržnicah, pa je bila: do krvi razparana koža na desnem sredincu, večkrat skoraj zvit gleženj, strgane hlače, dve uri razbijanja srca in več deset pretegnjenih mišic. Če so bili Rimljani nori na te poganjke, ker so verjeli, da so afrodiziak, so imeli sužnji težko in krvavo delo ... In tako zagrizeni travojedci počasi obupajo. Do naslednje pomladi.