Dobro jutro: Letenje

Sesti na vlak in se prepustiti brzenju skozi pokrajino pomeni mnogokrat spustiti se v globoko zgodbo, lahko je tudi literarno silovita, saj to so pokazali že mnogi. Kaj se ne povzpnejo številni pisatelji na vlak, predvsem Michel Butor je bil med njimi, da bi nekako lažje in na neki čuden način pobliže doumeli neustavljivo modifikacijo življenja!? Kakor skozi okna beži pokrajina, tako mineva marsikaj intenzivno notranjega ... Po svoje škoda, da se že leta nisem podala na dolgo pot z vlakom.

Letalo je druga pesem, pravi francoski znanec Mathias Rambaud, prav tako pisatelj, ki je nemalo uric presedel po kupejih in iz njih motril svet, svojega notranjega in nič manj zunanjega. Letalo leti zanj prehitro, je rekel pred nedavnim, in morda tudi previsoko nad oblaki. Prizorov, ki jih ponuja, kakor da ni prav dosti in ne zadosti, da bi lahko literarno občutljivi popotnik v njih prebiral pomembna sporočila bivanja. Nekaj umanjka, da bi zaslišal navdihujoča prišepetavanja.

Morda je letalo res preveč odmaknjeno od zemlje in je izkušnja opazovanja zato le bežna, oblačna in površna, toda višina – ko izjemna sila dvigne človeka visoko proti nebu nad vsakodnevne silnice – zagotovo vodi do pomembnih spoznanj. Sploh ker pristanek na drugem koncu sveta vedno pomeni vstop v nova razmerja, lahko da manj znana ali povsem nepredvidljiva, z manj rutine, zato pa polna vznemirljive nejasnosti, odprtosti, prepišnosti. Pronicljivi panoramski pogledi z neba, karseda široko na vse strani, zviška nad običajne prostore in predvsem nase, vedno znova potrdijo, kako v resnici neznatna kreatura je človek.

Kaže leteti, tudi zato, da se ne bi čisto preozko zagledali v lastno minljivost.