Tiskane izdaje
Ko grem mimo urejenega travnika, kjer je vsaka travica umita in prirezana, ko se sredi mesta sprehodim skozi urejen park in je v njem vsaka klopca cela in čista, ko se moj pogled zaustavi na obnovljeni fasadi stare stavbe in na kopici cvetja na balkonih, obrnjenih na ulico, takrat pomislim: tako ljubiš svojo deželo.
Čemu domoljubje s floskulami, ki jih nekdo nemarno napiše na zidove ali avtobuse?
Zakaj ne bi otroci, tako kot na Japonskem, iz resnične ljubezni do svojega mesta pobrali vseh papirčkov, odvrženih na avtobusni postaji, odrasli pa bi iz najglobljega spoštovanja do domovine svoje otroke učili, da bo, če se ne bodo pridno učili ter zrasli v domiselne znanstvenike in ustvarjalne umetnike, njihova dežela postala revna?
Evropa je odpravila meje, Evropejci pa so se ustrašili, da jim bo nekdo ukradel dušo, če ne bodo zaprli vrat. Evropa je storila veličasten korak proti novi, skupni civilizaciji, a Evropejci se hočejo zdaj pred barvito skupnostjo skriti za svojim malenkostnim patriotizmom.
Predstavljam si, na primer, bogato Kitajko na Azurni obali, ki gre v morje v kopalnem kostumu z dolgimi rokavi in obrazno masko, ki jo ščiti pred potemnelostjo. Za svojo belo kožo zapravi veliko denarja in ne dovoli, da ji sonce pokvari rezultat dolgoletne nege. Le kaj bi si mislila o Evropi, če bi jo obstopili francoski policisti in jo začeli slačiti v prepričanju, da nosi burkini?
Četudi bi ji nekdo pojasnil, da »francoske plaže niso kraji, kjer bi ženske pokrivale svoja telesa, ampak kjer želi vsaka biti Brigitte Bardot«, bi bila Kitajka šokirana in bi v svojem protisončevskem burkiniju pobegnila iz Evrope.
Prepričana sem, da svojo deželo ljubimo samo tako, da negujemo travnike in popravljamo pročelja. Domoljubje vidim v čistih plažah, čisto morje pa imam za odliko nove civilizacije. Jasno mi je, da mi burkini s kitajskimi značilnostmi ne more ukrasti identitete Brigitte Bardot. Nihče pa me tudi ne more prepričati, da v potnem listu nove dobe ne sme pisati: državljanstvo – Zemljan.
