Dobro jutro: Lubadar? Podlubnik?

Če morda niste opazili, strokovnjaki v javnih debatah ne govorijo več o lubadarju, ampak o podlubnikih.

Objavljeno
23. september 2016 19.49
imo/gozd
Tanja Jaklič
Tanja Jaklič

To je zdaj vprašanje ...

Tisti, ki smo hodili v šolo pred določenim časom, vemo, da je lubadar grozen sovražnik slovenskih gozdov, tako rekoč smrt zanje. Današnji sedmošolci ga morajo primerno umestiti v sklop živali, ki živijo na deblih in v krošnjah dreves: med pticami in sesalci je prazno mesto, ki ga pravilno zapolnijo s hrošči, poglobljeno znanje pa dokazujejo vsaj z dvema primerkoma – z rogačem in lubadarjem.

Da sta žled in lubadar naredila milijonsko škodo, namnoženi lubadar napada in uničuje predvsem smreke in se še kar širi in prehiteva gozdarje, pa tudi vemo že nekaj časa. Toda zdaj, če morda niste opazili, strokovnjaki v javnih debatah ne govorijo več o lubadarju, ampak o podlubnikih. Ker so običajno za vse besedne reči v državi odgovorni jezikoslovci, pogledamo v slovarski svet.

Slovarski del pravopisa pravi, da je boljše ime za lubadarja lubadar, slovar novejšega besedja na spletu priznava podlubnika, po SSKJ je lubadar »hrošč, katerega ličinka živi pod lubjem in uničuje ličje drevesa«, po SNB pa je podlubnik »hrošč, ki živi pod lubjem ali v lesu«. Kot se zdi, so podlubniki nekakšna nadpomenka lubadarju, a dodatno zmedo povzroči wikipedia, ki govori tudi o zalubnikih, zavrtačih, vsi skupaj pa, tako se zdi, so eno in isto.

Za jasno razlago se je treba torej obrniti k pravim mojstrom.

Na Zavodu za gozdove pojasnjujejo, da so podlubniki velika družina majhnih hroščev, ki živijo pod lubjem ali v lesu. Glede na telesne značilnosti jih delimo v tri poddružine: lubadarje, beljavarje in ličarje. V Sloveniji živi okoli 90 vrst podlubnikov, največ škode pa povzroča osmerozobi smrekov lubadar. Latinsko: typographus. Pa še to povedo, da trenutno skoraj popolnoma prevladuje in povzroča probleme prav on, medtem ko je v normalnih razmerah delež drugih podlubnikov večji. Celo šesterozobi smrekov lubadar je očitno ta hip zanemarljivih količin in zato ni vreden gozdarske omembe.