Dobro jutro: Majhne pr(ij)aznosti

Kdo je v resnici prijazen in kdo le narejeno tak? Kdaj prijaznost postane praznost? Prijazne so vse oči, ki se smejejo, rep, ki maha, roka, ki stisne tvojo, pogled, ki boža, za umret' prijazen je lahko »hvala za bolonjske špagete« iz ust – bolonjskega študenta ...

Prijazna znajo biti tudi majhna mesta. Celo majhni zapori so lahko prijazni, sem slišala reči direktorico zaporov na Igu. Ker se v njih vsi med seboj poznajo. Kot v majhnih mestih. So majhna mesta torej zapori?

V majhnih mestih se ljudje še pozdravljajo z balkona na balkon: »Dober dan, soseda, danes se bo pa dobro sušilo ... čeprav pri nas, veste, raje kar v sušilcu sušimo.« V majhnih mestih se znajo ljudje, ki jim ustaviš na prehodu za pešce, zahvaliti z dvigom roke, včasih lahko komu celo z ustnic prebereš hva-la. V majhnih mestih so majhne pekarne. Pek vnaprej ve, kaj bo kupila ženica, ki pride vsak dan ob isti uri. Žemljica toliko, da je ne čaka še vroča. V majhni trgovini blagajničarka reče še kaj drugega kot le »Še kaj drugega?« Reče: »Prosim lepo, drobiž. Če daste kaj več, pa vam vrnemo ...« V lokalih majhnega mesta za istimi mizami ob istih urah sedijo isti ljudje. Ni jim treba naročati niti dolgih, črnih, brez vsega, niti kratkega. Ker natakarji vedo, kaj kdo pije. Na majhni bencinski črpalki gospem zrelih let postrežejo z »Morda še kakšno malenkost, mladenka?« Ko se dama, ki ne verjame lastnim ušesom, ozira, kje je tista mladost, ugotovi, da jo je črpalkar prepoznal v njej. Dvakrat lahko ugibate, zakaj bo »mladenka« naslednjič spet prišla na isto staro črpalko ...

Majhno mesto postane včasih zadušljivo. A le zaradi majhnih ljudi, ki si dovolijo vprašati, ali je bila kavica 11.11. ob 11. uri v lokalčku 11 dobra.