Tiskane izdaje
Amina je dojenček. Steve je v prostem času umetnik. Njegov glavni poklic je Aminin oče. Odkar mu je pred štirimi meseci priletela v naročje, ji z eno roko menja plenice, z drugo pa obrača strani v knjigi. Bere ji Odisejo.
Ali je smiselno štirimesečnemu dojenčku brati Homerja? Ali bo spoznala globoko resnico o človeku in spoznala smisel življenja? Ne bo, a ne zato, ker ni zmožna razumeti tega, kar ji oče bere, ampak zato, ker ona vse to že ve.
Steve jo želi zgolj kopati v besedah, obsipavati z jezikom in zabavati z ritmom večnih stihov. Morda bo skozi vse to povedal tudi kaj o sebi ter se bosta oče in hči poznala, še preden se bo hči naučila tihotapljenja v njegove misli, tako kot je Atena prišla v sanje princese Nausikaje, da bi jo napeljala k pomoči Odiseju pri vrnitvi na Itako.
Znanstveniki že zelo dolgo proučujejo, koliko dojenčki razumejo jezik odraslih. Nenehno znižujejo starostno mejo, ko naj bi malo bitje dobro vedelo, da je voziček bolj podoben avtomobilu kot pomarančnemu soku. Lani so ugotovili, da otrok to razume že pri šestih mesecih. Upajmo, da bodo prihodnje leto ugotovili, da otrok že ob rojstvu razume to, kar mu govorijo. Potem bodo končno dojeli, da se človek rodi vseveden. Starša ga nato naučita, da pozabi vso modrost obstoja ter mora vse začeti od začetka.
»Ma-ma, a-ta,« čeblja mala Amina. Mala resnoba si predstavlja Odiseja na valovih temačnega morja in se sprašuje, kaj mu je teta Atena govorila med plovbo do njegovega otoka.
Dojenčke je treba hraniti z besedami, jih kopati z glasom in jih pustiti, da poslušajo življenje kot najlepšo pesem. Tako bodo odrasli v ljudi, ki se med sabo razumejo. Čeprav bo to zreducirano samo na »Kako ste, sosed?« in »Hvala, dobro, kako ste vi?«, je treba vedeti, da se je vse začelo takrat, ko se je boginja modrosti prikradla v Aminine sanje in na široko odprla njene velike oči.
