Dobro jutro: Mali slovenski sosed

V zibelki, šoli, v službi, v trgovini, na carini, za šankom, pri zdravniku, sodniku, frizerju in pedikerju, na tekmi, na stojišču, v gledališču – svet se nenehno deli na velike in male. In tudi s sosedi je tako.

Kdo nima kakšnega malega mrkega soseda, ki ne odzdravi niti, ko le pol metra stran prazni koš za smeti? Nakar lepega dne ta mrkež stoji na vaših vratih. In sploh ne gleda grdo. Ugotovite, da zna pozdraviti. Še več. Da je poosebljena prijaznost. Njegov besedni zaklad je najbogatejši prav v delu, iz katerega kot iz vrelca črpa komplimente – za vas.

Ko od presenečenja končno pridete k sebi, da bi dahnili vsaj hvala za vse lepe besede, véliki že sprašuje, ali ste mogoče opazili, kako razpokan, neugleden in grd je – oporni zid pri njegovi hiši. Ki meji na vašo. V bistvu je njegovega dvorišča le toliko, kolikor je opornega zidu, vse naokrog ni njegovo. Obnovil bi zid, pravi. In če dovolite, bi material (beri: beton) dostavljal čez vaš travnik. Pa živa meja? Ah, ni težava! Za časa obnove bi je nekaj malega odstranil, nato bi zadevo vrnil v prvotno stanje. Čemu pa so sosedje, heh ...

Seveda mu prižgete zeleno čez svoj travnik. Dober sosed odtehta deset stricev. Obnova lepo napreduje, bliža se konec posega. Lepega dne ni več delavcev, ni tovornjakov, ni več gradbišča ... Še soseda ni več. Kje ste, vse dih jemajoče božajoče besede? Prijazni pozdravi iz časa obnove? Namesto njih je samo – oporni zid. Lep. Pol metra od starega, na vaši zemlji stoji. Nov zid. Tudi živa meja je v prvotnem stanju. Dobesedno.

Sosed je mož beseda. Zataknil jo je spet tja, od koder jo je izruval. In po novem še bolj mrko gleda. Kaj bi dali za eno samo razpokico v novem zidu, pa da se sosedska ljubezen povrne, kot bíla je nekdaj.