Dobro jutro: Malo topline

V mrzli zimi po nemški prestolnici ponoči vozi posebno vozilo. Imenuje se »avtobus za mraz« in je v resnici malo večji kombi, a to ni važno. Pomembno je, da po mestnih ulicah vozi pripravljen na pomoč vsem brezdomcem, ki si niso pravočasno poiskali toplega zavetja in so zato v veliki nevarnosti, da zmrznejo. Zapelje jih do prenočišča, njegova ekipa pa jim takoj ponudi topel čaj ali kavo in toplo spalno vrečo, če brezdomec noče stran.

»Avtobus za mraz« po Berlinu vozi že več kot dvajset let, odkar so leta 1994 našli brezdomca, ki je v hudi zimi zmrznil. Ljudje niso vedno sami krivi, če si ne morejo pomagati. Kdo ve, kaj se dogaja v njihovih glavah, ko kot otrpli ostanejo zunaj, pa čeprav bi si morali poiskati zaščito. A je njihova nemoč tudi naša krivda. Pogosto gremo mimo, zatopljeni v svoje misli, morda pa smo celo poskušali pomagati, a nam ni uspelo. Žalostno zavedanje, da smo bili prepozni, za vedno ostane z nami.

Pri berlinskem »avtobusu za mraz« so po smrti brezdomca sklenili, da česa podobnega ne bodo več dovolili, in so se na mestne ulice odpravili že naslednji dan. Od tedaj odhajajo vsako hladno noč od novembra do marca.

Na družbenih omrežjih pa lahko beremo tudi o drugih načinih za pomoč, med njimi o zadržanem naročilu za kavo. Ideja se je že med drugo svetovno vojno rodila v Neaplju, ponovno pa v sedanjih kriznih časih. Zatem se je kmalu razširila po vsej Italiji in marsikje po svetu, menda tudi v Sloveniji. Zamisel je preprosta: naročimo svojo kavo, a plačamo dve, in ko kasneje pride povprašat kdo, ki si je sicer ne bi mogel privoščiti, lahko prevzame naše že plačano naročilo.

Ponekod so dejanje velikodušnosti že razširili na sendvič ali pico, a je najbrž enako kot pijača in hrana pomembna misel, da nekomu ni bilo vseeno. »Nihče se ne bi smel počutiti, kot da je čisto sam na svetu,« pravijo organizatorji gibanja.