Dobro jutro: Mavričnost

Sedim na terasi majhnega hotela v Potchefstroomu, majhnem mestecu nekje sredi Južne Afrike, družbo mi delata majhni deklici. In tudi sicer je ozračje nekoliko klavstrofobično, okoli posestva je tri metre visoka opečna ograja, na vrhu pa žica, skozi katero teče visoka napetost.

Več kot dve desetletji po odpravi apartheida je država še daleč od ideala mavričnega naroda, kjer naj bi pripadniki vseh ras in narodov živeli v slogi in razumevanju. Napetosti in konfliktov je veliko, zato tudi zelo ostri varnostni ukrepi, ne samo v bogatih, tudi v revnejših in celo povsem obubožanih četrtih so ograje visoke, okna zamrežena, vrata pa vedno zaklenjena.

Vendar bi težko dejali, da je za obiskovalca tveganje kaj večje kot drugod, gre predvsem za preventivne ukrepe, ki jih drugod nismo navajeni, tu pa so postali normalni. Velika večina nasilja se dogaja v slumih, tako kot ima Johanesburg Soweto, ki šteje tri milijone in pol ljudi, imajo tudi vsa druga mesta številne predele, v katerih prevladuje revno črnsko prebivalstvo, obračuni med njimi pa so lahko zelo nasilni.

Kakorkoli že, tako širokih smehljajev, kot jih vidiš pri črnih otrocih, ki se preživljajo s prodajo dežnikov ali plastenk vode na ulici, ne vidiš skoraj nikjer drugje v svetu. In tudi beli deklici v hotelu sta zelo radoživi in zgovorni. Zgovorni v angleščini in afrikanščini, za silo tolčeta tudi zulu, ker sta nekaj let živeli v Zambiji znata nekaj besed tamkajšnjih jezikov, francoščine in mandarinščine.

Ovir za komunikacijo torej ni, upati je le, da moto Nelsona Mandele o spravi in pomiritvi še ni pozabljen. Najmlajše generacije ga gotovo sprejemajo, to pa je očitno tudi edina možnost za preseganje zamer, napredek in celo blagostanje za večino. Žal je Južna Afrika med redkimi afriškimi državami, ki ima to možnost.