»Mesto je dišalo po zažganem fižolu, gasilci so hiteli proti hiši na pomolu. Marija odpri, so kričali sosedje, ko so stari tramovi v ognju ječali. Potem so s sekiro vrata odprli, razbili so vsa okna in omaro podrli, v predalu so našli sliko zbledelo ... Marije niso našli, Marije ni bilo. Ostal je vonj po fižolu in na stropu nebo.«
»Veste, to so bila tista najboljša leta, za večerje na barki in za prava dekleta, ko so Fensi igrali na terasi v Taverni in so komaj odprli disko v Žusterni. Vi sploh ne veste, vam se ne sanja, mi smo znali živet.« »Prihaja mraz in dolga noč, čez modro pot gre veter proč in zadnji parnik za Piran je dahnil v zrak kot star slepar. Z belimi klobuki, s poljubi na obrazih. Prihajajo z vrtov kot večne prikazni na slikah s pozdravi, Portorož 1905.« »Jaz sem sanjal, da sem mlad, da sem isti, kot takrat, ko smo spačku sneli streho in smo veter šli iskat. Ko je Marko kupil barko in v mandraču z njo zaril in je pravil, da je pumpo le za en pomol zgrešil.« »Svoboda je ptica, je večna resnica, daleč leti. Svoboda je v zraku, na vsakem koraku v meni živi. Svoboda je moja, svoboda je tvoja, vsak jo ima. Svoboden je človek, ki svobode ne da.«
»Če ne moreš do neba, ostani vsaj na tleh. Ne išči velikih, pomembnih besed. Vzemi stare, tiste so še zmeraj prave. Ogenj v peči že ugaša, ga boš sploh še kdaj prižgal? Se boš še kdaj spomnil name, me boš še kdaj spoznal?« »Pot se je skrila med brazde pomladi, glasovi otrok, ki hočejo k mami, blato se lepi na čevlje obupa. Tiho otroci, ne delajte hrupa. Tukaj ljudje so takšni kot mi, imajo dve roki, nasmeh in oči. Čez mreže in žice, čez blatne poljane, neštete resnice v tišino nabrane. Nekdo nas je videl, nekdo, ki ni spal. Morda je bil jezen, morda se je bal ... Tukaj ljudje so takšni kot mi, ne glejte jim v roke, glejte v oči.« To je le vršiček tople gore verzov primorskega barda Draga Misleja Mefa, ki so ga Izolani z veseljem sprejeli kot olimpionika in mu namesto lovorjevega venca spekli torto – ježka.
Tiskane izdaje
