Dobro jutro: Miša in hoja

V ljubljanskemu Mostecu danes tečejo z(a) Mišo.

Triletna Miša že dobro leto vsak dan trenira kot kakšen vrhunski športnik. Lani ob tem času se še ni mogla niti kobacati, danes pa lahko stoji in se s pomočjo pripomočkov tudi premika. A še vedno ne hodi.

Miša se je rodila tri mesece prezgodaj. Po rojstvu je zaradi pomanjkanja kisika v možganih nastala poškodba in povzročila cerebralno paralizo. Ko je bila stara dve leti, so starši ugotovili, da bo potrebovala veliko pomoči, če bodo želeli, da sicer zdrava deklica shodi. Življenje ožje in širše družine se zadnje leto vrti le še okoli telovadbe in denarja za njo. Njen napredek lahko bližnji spremljajo v živo; tisti bolj oddaljeni pa po facebooku.

Dosedanji trud ni zadoščal, a to ne pomeni, da ni upanja. Terapije stanejo, ampak otrok, ki obleži, je veliko dražji, kot otrok, ki lahko teče in skače. In včasih je denar edina prispodoba, ki jo razumemo. Vsak korak, ki ga bo navihana deklica lahko naredila sama, bo dobrobit tudi za družbo. Z vsakim dnem, ko otrok ne hodi, se namreč kopičijo težave. Stroški zato vse hitreje naraščajo: tu je dodatek za izgubljeni dohodek, dodatek za nego, strokovno pomoč v vrtcu in šoli, voziček, pripomočke, operacije. Je torej smiselno varčevati pri fizioterapiji? Starši si je ne morejo privoščiti, vsaj ne toliko, kot bi Miša potrebovala, država pa ne more ali noče biti dovolj radodarna, zato pomoč iščejo pri dobrih ljudeh.

Če bi Miša (in z njo njeni bližnji) lahko izbirala, najbrž ne bi izbrala te poti. Ampak Miša ne more izbirati. Lahko se le bori, da bo nekoč shodila. In ko se bo to zgodilo, bo srečna.

Otroci se v šoli veliko pogovarjajo o sreči; kaj to je in kakšen vonj in okus ima. Sreča je, da hodijo v šolo in da imajo vsega dovolj. Sreča ima okus po palačinkah in sladoledu in vonj po pomladi ali cvetličnem travniku. Toda sreča je tudi, da lahko hodiš. Za Mišo bi to bila največja.