Kdo ve, koliko časa je rastlo pet češenj na terasi nedaleč za hišo. Stari Pirančan jih je tam posadil že pred drugo svetovno vojno. Ko sem jih prvič videl na začetku sedemdesetih let, so bila to že vse stara drevesa, z veliko krošnjo in neizmernimi količinami rdečih, sladkih sadežev. Morale so imeti pridne gospodarje, da so jih vsako leto obrali, prodali, darovali, naredili marmelade in kompote ... Dolga leta so sladkale majske in junijske dni. Na začetku devetdesetih so se začele sušiti. Najprej posamezne veje in potem so šle, druga za drugo, kot ljudje pri 80.
Namesto njih sem poskušal posaditi pet drugih češenj. Nobena ni preživela več kot šest let. Dokler mi izkušen kmet ni rekel, naj neham saditi češnje na to teraso. Stara drevesa sem požagal, ohranil štiri debla in jih pred več kot dvajsetimi leti peljal na žago. Narezane deske pa spravil v garažo. Ljudje so mi občasno rekli, naj jih raje zakurim. A sem vztrajal. Da bi zavrgel vse tiste žile, grče in vzorce, ki so jih zarisali mehki rdeči sadeži skozi burna desetletja v svojem lesu?!
Lani sem začel iskati mizarja. In našel Marka, dovolj trmastega, da se je spopadel z nestrokovno sušenim lesom. Izbral je deset in še deset desk, jih sestavil, upasal, požagal, prilepil, izdelal unikat. Pogovarjava se o vsaki podrobnosti, vsakem centimetru, o tem, ali bi v mizo vgradil školjko, kako debele, ozke, ukrivljene bodo noge, kam jih bo privijačil, kako jo bo zgladil do onemoglosti ... in jo premazal z lanenim oljem, da bodo češnje zablestele. Na svetu je milijarda dreves in milijarda miz. Vsaka ima svojo zgodbo. Marko pravi, da les nikoli ne umre. Kaj bi dal za stare, že črvive hlode, ki so sto let ždeli v slanem blatu! Še en teden in jo pripeljemo domov. Prihodnjo pomlad se bodo na njej lesketale sveže, rdeče hrustavke. Mene zdaj res zanima, koga bo sploh brigalo, kako dolgo pot lahko naredi ena sama češnjeva peška.
Tiskane izdaje
