Dobro jutro: Moč gledališča

Nekaj takega pravi tudi lik v nenavadni, temačni drami Pomona Alistairja McDowalla, ki jo je na oder male Drame postavil Jaša Koceli.

»Trudim se, da bi bil dober človek,« pravi Charlie (Nik Škrlec), ki dela kot vratar na vhodu v podzemlje v središču Pomone; betonski otok zla med dvema kanaloma, črna luknja, kjer ljudje izginjajo. A nihče noče vedeti, zakaj. Nihče se noče vpletati. Tako je lažje. Kombiji, ki vozijo v podzemlje, v Pomono, so pač kombiji, ki vozijo ukradeno robo. Nihče ne želi vedeti, da v njih prevažajo ljudi za trgovino z organi. Lažje je se ne vpletati. Vsi, ki so bili udeleženi v znamenitem Zimbardovem eksperimentu, so o sebi mislili, da so dobri ljudje. Potem so iz nadzornikov postali krvniki. Ker so bila takšna navodila. Odgovor večine vojnih zločincev na sojenjih. Upoštevali so ukaze nadrejenih. Vsak lik v drami je figura v sistemu, iz katerega je nemogoče uiti, zato so njegovi soustvarjalci, del verige zla. Pomona je metafora sveta, ki ga živimo, hkrati pa mislimo, da se dogaja daleč stran. Zato lažje živimo v iluziji, da smo dobri ljudje, sami ne naredimo nič slabega. Ne vmešavamo se. Razen z nekaj všečki. Z zapisi na družbenih omrežjih. Prav tako svoja čutila zadevamo z videoigrami, hitro hrano kot protagonisti v Pomoni, prav tako se delamo, da ne vemo, iz česa je sestavljena hitra hrana, naša oblačila nizkocenovnih blagovnih znamkah, kot se delamo, da ne vemo, kje bodo končali številni begunski otroci.

Nič ni primerljivo z učinkom dobre gledališke predstave. Ker ne moreš ubežati vprašanju, ki te zasleduje od trenutka, ko zapustiš dvorano, nosiš ga s sabo tedne po tem, tisto preprosto, a ključno vprašanje: Kdo sem, kaj v resnici počnem. »Ne moreš več biti dober človek,« pravi Bojan Emeršič kot Zeppo. »So samo ljudje, ki se zavedajo, da povzročajo bolečine, in taki, ki se ne zavedajo.« Spadam med prve. In to je že začetek.