Dobro jutro: Moja zemlja

V njegov osončeni vinograd me je zvabila zlatorumena preproga. Lapuhi so se gosto razsejali in ker gorica že nekaj let ni prekopana, so se zgostili v rjavkasto zeleno odejo, na kateri se je odprlo na tisoče cvetov prav tiste rumene barve, ki očem najbolj ugaja in ni bleščeča, pa ji bleščavosti hkrati ne manjka.

Vrbova pletena košara se je hitro polnila z odtrganimi cvetovi, prsti so se voskasto lepili in niti zadnjim kapljam jutranje rose jim jih ni uspelo oprati. Razkoračil se je pred menoj iznenada, kakor bi z bližnje že ostarele breskve padel, in me postrani gledal. Hotel mi je pomagati nabirati cvetje, čeprav bi bil prej pričakoval jezo in kakšno kletvico, ker sem vstopil v njegov vinograd. »Še tiščala naju bo ta ilovica, ne bodi smešen in se ne opravičuj. Če ti bodo ti čaji z moje gorice kaj pomagali, poberi sleherni cvet.«

Potem mi je razkazal majhno haloško posestvo. Oča in mati sta ga dobila od deda, on ga bo prepustil komurkoli ali nikomur. Ni se poročil, nima naslednika, brata in sestre ni več. Zemlja mu je dajala delo in ji je za to še vedno hvaležen, čeprav se že na trsih, na sadnem drevju ter predvsem na hlevih in celo na okenskih polknih pozna, da gospodarju že nekaj časa zmanjkuje energije in da mu roke slabijo. »Nič ne bom izgubil, ta zemlja ni moja čisto zares. Le prenašala me je do zdaj in še zadnje mesece ji bom hvaležen, če me ne bo spodila. Veš, zemlja je večna, mi smo na njej enodnevnice.«

Potem pa mi je prestrelil glavo in srce: »Če jo hočeš, jo imej. Le mene še pusti na njej preživeti. Vidim, da veš, kaj je zemlja in kaj je zdravilna roža. Prepustim ti jo, tako ali tako je nimam komu pustiti.« Potem sem bleknil sramotno: »Prodaj jo, se bo že kdo našel, ki bo cenil to sončno reber in ta lepi vrh hribčka.« Kri mu je planila v obraz, ki je bil prej papirnato prosojen: »Kako prodaj? Ni moja. Ni naprodaj! Na razpolago je ali gotovo bo, ko zaspim globlje od sanj. Kdor zemljo prodaja in si jo lasti, ta ne ve, kaj je zemlja.«