Dobro jutro: Morje nostalgije

Na družbenih omrežjih se je začel deliti člančič s podobami dopustovanj iz osemdesetih z naslovom: »Kako smo šli včasih na dopust? Podobe, ki vas bodo raznežile in vrnile v otroštvo.« In so me. Vstajanje ob zori, avto je napolnjen že prejšnji večer, jadranska magistrala, prepolna otovorjenih fičkov, stoenk, jugov in zaporožcev, tu in tam kak spaček, katrca, vsi z odprtimi šipami, ki so se premikali v dolgi koloni, dokler se ni zaslišal tisti znani klic: Morje! Zdaj vozimo hitro, v klimatiziranih avtomobilih, a zato tri ure stojimo na prehodu pri Sečovljah in nergamo nad vročino.

Vonj po borovcih v kampu, kamor je bilo treba vse prinesti s sabo, vreče krompirja, kupe doručkov, arget in puhast bel kruh z veliko glutena. In vsi smo še živi.

Otroci so nosili plastične sandalce iz Jugoplastike, malo starejši plastične natikače Borovo, ki so zdaj spet zadnji hit na instagramu, le da morajo biti vsaj adidas. In za zvečer v mesto smo se obuli v espadrile, najraje v isti barvi, kot je bila majica, ki so se pošvedrale že na prvem sprehodu po obmorskem mestu.

Poslušali smo walkman, jedli sladoled iz plastičnih nogometnih žogic in listali nemški Bravo in topless na plaži je bil nekaj samoumevnega.

In tiste hotelske terase s senčniki z napisi amarena in maraska in rumenimi plastičnimi stoli, kjer so stregli s kokto, jupijem, oro in včasih sok s smetano. Zvečer so za starše na terasi igrali šlagerje, iz bližnjega diskokluba, v katerega te še niso pustili, pa je donel hit The Final Countdown, in si mislil, da je konec sveta, ker tvoja poletna ljubezen, s katero si nisi upal izmenjati poljuba, odhaja domov na Dansko.

Bilo je časa na pretek, toliko, da si s počitnic pisal razglednice. Bil je čas, ko je bil pogled namesto v telefon usmerjen v dogajanje na plaži ali v obzorje in ko je imel dotik drug namen kot zgolj drseti po hiperobčutljivih zaslonih. Po tem imam največjo nostalgijo.