Tiskane izdaje
Ste se že kdaj vprašali, kako (ne) pride fotografija v časopis? Preprosto!
Včasih se novinarjem mudi. Natanko zadnjo minuto pridrvim v Grudnovo ulico in pred mano v edinem vročem avgustovskem popoldnevu na morju kot na dlani – največja petjambornica na svetu. Počakam, da razvije jadra in se počasi premakne proti Punti.
Naredim posnetek in ... joj! Zmanjka baterije. (Prvič). Stečem do avta po drugi fotoaparat. A tudi v tem je baterije prazna. (Drugič). Hočem napolniti baterijo prvega fotoaparata, a ni polnilca, (tretjič) za drugega pa je! Medtem ko jo polnim v avtu, ugotovim, da za ta fotoaparat v avtu ni kartice (četrtič). Zapeljem domov in najprej ne najdem kartice (petič). Potem pa vendarle – v zadnjem predalu čisto spodaj ... Toda kartica je polna (šestič). Počakam, da se baterija malce napolni in potem najprej zbrišem stare fotke (sedmič). Petjambornica v vsem tem času že zgine za Punto (osmič). Počasi se le prikaže na drugi strani izza cerkve sv. Jurija. Končno jo – škljoc! – le spravim na kartico in odbrzim. Ampak doma ni čitalca za to kartico (devetič). Polnim še tretjo baterijo za tretji fotoaparat, ki pa je muzejsko neuporaben za kar koli (desetič). Sledi iskanje kabla za drugi Canon, a ta aparat totalno pomeša vrstni red posnetkov (enajstič) in traja deset minut, preden le izbrskam prave. Vsaj dve uri popolne frke in živcev v povsem lagodnem poletnem dnevu. Fotke objavi le spletni časopis, za papir so prepozne (dvanajstič). Če bi si pred tem zamislil peklenski načrt, da bi se moralo s tem slikanjem dvanajstkrat zapored zaplesti, mi niti po nesreči ne bi uspelo.
Tako sem iznašel še en Mrfijev podzakon: Če obstaja enajst možnosti, da gredo stvari narobe in bom premagal vseh enajst, se bo takoj pojavila še dvanajsta.
Kriv sem sam, ker nisem upošteval vsaj dveh zakonov: Električno orodje deluje bolje, če ga priključiš. In: Ko vse odpove, preberi navodila.
