Tiskane izdaje
Oddih na morju je za številne zemljane edini smoter v življenju; zato je človek hodil v službo, zato je bil vzoren državljan, zato je bilo vredno pretrpeti hladno zimo in pomladansko deževje, zato se je sprijaznil z napornim delovnikom in nadležnim šefom. Zaradi obljube čudovitega dopusta je tak človek lažje preživel izvolitev Trumpa, se manj vznemirjal zaradi potencialne korupcije pri gradnji drugega tira ali poslavljanja Velike Britanije od Evropske unije, pa tudi z večjo potrpežljivostjo je spremljal severnokorejsko rožljanje z orožjem.
Toda ko končno napoči najtežje pričakovani dogodek vsega leta, se idealna podoba počitnic nekje na Jadranu – v zavetju borovega gozdička, z navihanimi valovi osvežilnega morja, rahlim pišem vetra, ki blaži ostrino sončnih žarkov, in z glasovi galebov nekje v ozadju – hitro žalostno razblini.
Hotelsko osebje varčuje pri toaletnem papirju, v bližnji trgovini pomanjkljiva ponudba živil daje vtis, da še vedno odpravljajo posledice druge svetovne vojne, vsepovsod je polno otrok, katerih edini cilj v življenju je svojim glasilkam omogočiti celodnevno telovadbo. Če k temu prištejemo še grabežljivega galeba, ki si je v trenutku dopustnikove nepazljivosti na terasi postregel z njegovim zajtrkom, ni čudno, da ta človek ne more biti najbolj umirjena in vedra oseba na planetu.
Vse to bi nesrečni počitnikovalec še pretrpel, če bi se lahko le mirno prepustil ljubljenemu plavanju. Toda v enem letu, odkar je zapustil priljubljeno plažo, so betonski vstop v morje prekrile nadvse nadležne spolzke alge, tako da zdaj na njem padajo otroci in starejši občani. Na neki točki temu od počitnic že čisto izžetemu človeku končno prekipi in se nad smrtno nevarnim vhodom v morje pritoži na recepciji. Čez nekaj dni se hotelska uprava dejansko sooči z vratolmnim problemom svoje plaže. Ob nevarni predel postavi znak: »Pozor, spolzka tla!«
