Dobro jutro: Napitnina

Mirno je kadila pred bifejem enega od avtocestnih postajališč na oni strani Velebita in oprava jo je izdajala, da dela za pultom. Cigareta ji je dogorela že skoraj do konca. Tam se pogosto ustavljam in poleti nima časa za kaj več kot pozdrav, saj mrzlično teka od kavnega avtomata do vitrine s slaščicami in sladoledom. Oba po skoraj štirih desetletjih redne zaposlitve čakava na mirnejša leta brez službenih obveznosti, to sva nekoč že ugotovila. Ko je odzdravila, je še nekaj zamomljala sama sebi, a je ujela moj vprašujoči pogled in se izdala: »Sem si mislila, da se ne pripeljete z neko makino!« Potrjujoče sem se nasmehnil. »Kolega je notri, takoj boste postreženi,« je opravičila še nekaj zadnjih s slastjo potegnjenih dimov iz dogorelega čika, pa sem jo pustil na tistem ostrem zraku, ki je že dišal po bližnjem morju.

Ker smo bili sami trije, smo ob šanku srebali vsak svojo kavo počasi in se pomenkovali. Pri plačilu pa se mi je skoraj zapletlo. Manjkal mi je neki fičnik do vsote in hotela sta mi ga odpustiti: »Bomo drugič!« Ne bomo. V avtomobilu sem imel dovolj drobiža pa še blizu je stal in stopil sem ponj, položil na pult malenkost več od zahtevanega in poudaril, da je znesek točen. »Nehajte, takih več ni!« »Kakšnih?« »Ki bi puščali napitnino,« me je skoraj karajoče pogledala. Pogovor me je potem zadržal za še eno kavo. »Čez poletno sezono sem poleg plače včasih zaslužila še eno z napitninami. Pa tudi druge mesece je bil to vedno pomemben dodatek. Zdaj ves mesec ne pade niti za kavo ali dve. Da pa bi kdo izrecno plačal še eno za tistega, ki mu je postregel, to smo že pozabili.« »Pa saj se tu ustavlja vsa bogata Evropa,« sem ugovarjal, a se je le posmehnila.

Ob odhodu je stopila z menoj na prag: »Dokler so se ustavljali fički in stoenke, so nam plačevali kave in puščali napitnine. Zdaj se ustavljajo dragi avtomobili, a tega ni več!« Preden sem zaloputnil škripajoča vrata avtomobila, pa še: »Sem vedela, da se ne vozite s hudo makino.«