Tiskane izdaje
»Ta gozd pred nami, kaj je?« Citat je iz Shakespearovega Macbetha, s katerim se začne protikolonialistična zgodovinska drama Dunsinane škotskega dramatika Davida Greiga, ki v režiji Aleksandra Popovskega igra v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Ta »gozd pred nami« v drami je birnamski gozd mitičnih razsežnosti, ta gozd predstavlja celo Škotsko, deželo na severni meji Anglije, neosvojeno ozemlje, deželo volkov in jelenov, gozdov, zašiljenih skal in jezer, za zavojevalce prostor tujega, čudnega, neosvojljivega. Ta gozd je vse, kar je drugačno, posebno, skrivnostno, česar tujci ne razumejo in si hočejo pokoriti, ta gozd je v resnici jezik te dežele.
Kot zapiše Eva Mahkovic v gledališkem listu, je škotska gelščina v drami jezik mistike, čarovnic, črnih gozdov, ledenih jezer, močvar, požganih prebivališč in neviht. Dežela, ki ima takšen jezik, se odmika v mistično in pravljično. Medtem pa vojaška angleščina zavzema svet. Razlike v jezikih so razlike v razmišljanju. Kot reče v drami angleški poveljnik Siward: »Jaz sem vojak. Rad imam jasnost.« Škoti mu odgovarjajo: »Naš jezik je gozd.«
Takoj sem pomislila: kakšen gozd je slovenski jezik? Sploh razmišljamo o tem, da je v njem zakodirana DNK naroda, skrita zgodovina, poganstvo, upor, skrivnost in magija? Mar se z njim ne dogaja nekaj podobnega kot s škotsko gelščino v drami in zares? Mar ni podobno z vsemi jeziki, ki poskušajo ubesediti mistično, magično, pogansko v razčlovečenem, hladnem svetu, ki se uklanja jeziku kolonialistov. Kolonializem prihaja v različnih oblikah.
Tudi s forumi, kjer »borci za slovenski jezik« svojih sovražnih besed sploh ne znajo napisati v slovenščini. Kot je rekel avtor drame Dunsinane David Greig: »Ljubezen je mogoča samo zato, ker obstaja drugost. Ljubezen terja drugega.« Tak jezik bi rada govorila.
