Tiskane izdaje
Kako vemo, da je prišla pomlad? Mi pravimo, da je zadišalo po pomladi, ko nas zjutraj prebudi petje ptic, na sadnem drevju pa so popki že močno napeti. Za Burjate je nekaj v zraku, ko začne pokati led na Bajkalskem jezeru.
Najstarejše, največje, najglobje in najčistejše sladkovodno jezero na svetu je pozimi še posebej privlačno in ruski fotograf Aleksej Trofimov ga ja poimenoval kar »dragulj, ki ga ni treba brusiti.« Bajkal je njegova muza, najljubša ženska, ki jo je posnel v vseh letnih časih in izvedbah.
Katalonska prijateljica Natalija je letos ujela še zadnjo priložnost, da se sprehodi po turkizno modrem ledu. Fotografije z njene »«trotl kamere»« se niso mogle primerjati s tistimi, ki jih je posnel profesionalni fotograf, so bile pa toliko bolj slikovite njene pripovedke.
»Po pet ur skupaj sem se sprehajala v popolni samoti, pod nogami mi je škripal led,« je govorila o »mistični izkušnji«. Da ima jezero, ki jim daje hrano, vodo in legende posebno energijo, so prepričani tudi tamkajšnji šamani.
Natalija se je na Bajkalu zagledala v šarmantnega Francoza. Če bo vse po sreči se bosta 17. aprila zvečer ponovno srečala v slovitem Cafeju Puškin v središču Moskve, ki je ime dobil po romantični pesmi francoskega šansonjera Gilberta Bécauda z naslovom Nathalie.
Posvečena je mladi ruski prevajalki, ki ga je leta 1965 spremljala med gostovanjem v ruski prestolnici. »Govorila je v nevtralnih tonih. O oktobrski revoluciji in mislil sem si, da bova po obisku Leninovega mavzoleja v cafeju Puškin spila vročo čokolado...«
Tudi mojo Natalijo je Francoz na Bajkalu »izkoristil« za prevajalko. Sama zdaj upa, da bo mogoče postala tudi kaj več. Vprašanje je, če se bo v petek zvečer sploh pojavil v Puškinu.
»Čudak« namreč ne razpolaga s telefonom, elektronsko pošto ali kakšno drugo napravo, ki omogoča hitro komunikacijo. Bo to romanca kot iz nekih drugih časov?
