Tiskane izdaje
V sanjah neizmerno uživam, ko bosa hodim po gozdu. V stvarnosti se mi v nevajeno stopalo kaj hitro zapiči trn. »Av,« zakričim in otrpnem, nato pa iz nahrbtnika hitro vzamem športne copate. Bom raje bosa hodila ob reki, pomislim.
Prepričana sem, da resnično ljubim naravo. A me začne v gozdu kaj hitro mučiti alergija. »Aaa-čih!« in to na ves glas. Enkrat, še enkrat, včasih kar po dvajsetkrat. A ne odneham. Moj nos je zamašen, oči rdeče, v grlu me srbi in sili h kašlju, jaz pa še naprej korakam. Ljubim naravo.
Pridem do Donave. Sezujem športne copate in hodim bosa po mehki zemlji. To je to, pomislim, kot v sanjah! Sonce postaja oranžno in se počasi spušča navzdol. Videti je, kot da bo potonilo v široko reko. Kakšna lepota, si rečem, nato pa samo sebe presenetim, ko se z dlanjo nagonsko udarim po licu. Komar! Pok po nogi, pok po vratu, pok po stopalu … Piki so rdeči. Nekateri – predvsem tisti na nogah – se spreminjajo v mehurje. Alergija na komarje! Sonce je vse lepše. Donava žubori in iz gozda se širi hlad … Pok, še eden. Spet si obujem športne copate, vzamem srajco z dolgimi rokavi in iščem po dnu nahrbtnika, saj sem prepričana, da moram imeti v njem tudi ruto, s katero bi si lahko zaščitila obraz.
In tako se moram sredi narave od nje ločiti. Morda bo najbolje, da o njej le še sanjam. Vrnem se domov. Počutim se malce poraženo. Tako sem si želela hoditi bosa … In šele v svojem stanovanju se vračam k naravi: vzamem olje črne kumine in ga nakapam na kocko sladkorja. To je izvrstno sredstvo proti alergiji na rastline in cvetni prah. Mešam prah drevesa neem in ga nanašam po rdečih pikih komarjev. Otekline takoj izginejo. V majhni kadi si pripravim kopel iz oljčnega olja za masažo stopal. Takoj me preneha boleti tam, kjer sem stopila na trn.
Jutri bom spet šla v gozd in do Donave. Zgolj zato, da preverim, kdo koga ne mara: narava mene ali jaz narave? Ali pa sem preveč zatopljena v svoje sanje, v katerih neresnična trava boža bosa stopala … in v katerih nikoli ni komarjev.
