Dobro jutro: Ni reklama

Drobnarije nam lahko naredijo ali podrejo jutro in dan. Čakati pred trgovinsko blagajno ni prijetno, vsem se mudi, tudi če ne, vsi smo nestrpni. Na vrsti je bil star gospod z metuljčkom in klobukom, počasen in raztresen. Blagajničarka je, bog ve zakaj, pogledala navzdol in rekla: »Gospod, čevelj imate odvezan, lahko se spotaknete!« On je dejal: »Tisto bom kupil pa jutri, he, he.« Ni dojel. A je dojela ona: »Počakajte, vam bom čevelj zavezala!« Stopila je izza blagajne, počepnila in starcu zavezala čevelj. V vrsti čakajoči smo bili tako osupli ali odsotni, da nihče ni protestiral zaradi dodatne izgube časa. Toda nepomembni, z delovnimi nalogami nepredpisani, drobni, veličastni, zelo izjemen dogodek je najbrž lep čas spremljal še koga, ne samo mene. Ni reklama, zgodilo se je v Mercatorju v ljubljanski Župančičevi jami.

Zgolj naključje je, da se je drugi čudež zgodil tudi v Mercatorju, tokrat v Metliki – ne gre skrivati lokacij čudežev, ne? Blagajničarka ni govorila po belokranjsko, zelo po severni Šiški se je slišalo: »Saj me zafrkavajo, da bi zdaj že lahko znala po njihovo.« Brez vsakršnega upanja, za šalo sem ji v plačilo najprej ponudil pošteno pridobljen in pristen petstoevrski bankovec, ki se ga že štirinajst dni nisem mogel nikjer znebiti – bančna uslužbenka me je napodila, da sem nor, kajti pri njih zahtevajo za zapleteno transakcijo menjave dvanajst evrov. In je ta zavrnitev prihodka pravzaprav tudi majhen čudež.

Tista Kranjčanka pa je mirno sprejela strahoviti bankovec, le pri zadnjem drobižu se je zapletlo, ga nisva imela ne ona, ne jaz. Tako sem nepričakovano profitiral šest centov. »Da boste vsakomur povedali, da vam je Gorenjka dala popust!« Res je dekle bolj trdo za jezike, toda belokranjska širokosrčnost jo je že prav grdo okužila. Morda jih zaradi premlevanja katastrof svetovnih in osebnih razsežnosti sploh ne opazimo in čudežno dobra jutra zdrsijo mimo nas. Drobna so, a imajo veliko zdravilno moč.