Tiskane izdaje
Pred kratkim je bila v enem od slovenskih dnevnikov objavljena fotografija mariborskega mestnega središča z začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja. Verjetno je bila posneta s stolpa Narodnega doma, podoba pa je vse prej kot očarljiva. Škrbine v mestnem tkivu, ki so bile ali ostanki medvojnih bombardiranj ali povojnih urbanističnih domislic se prepletajo z zanemarjenimi fasadami in ubornimi dvorišči, zato je atmosfera zelo klavrna, porazen vtis pa še stopnjuje črno-bela ekspozicija.
Danes smo priča nenavadnemu oživljanju nostalgičnih reminiscenc, menda je bilo včasih vse lepše in boljše. Skrajni čas je, da vsaj nekoliko zajezimo ta občutja, ker so bolj ali manj iluzorna. Gotovo nekoč ni bilo takšne tekme za denarjem in dobrinami, ker ne enega ne drugega preprosto ni bilo. Vsaj ne za večino. So se ljudje več družili med seboj? Gotovo, ker pač ni bilo toliko različnih tehnoloških igrač ter atrakcij za otroke in odrasle, vendar časa ni mogoče obrniti nazaj. So bili ljudje takrat srečnejši? Morda, vendar je zelo mogoče, da so bili tisti, ki se danes nostalgično ozirajo nazaj, preprosto srečnejši zato, ker so bili mladi.
Verjetno je bil odločilen še en dejavnik in to je bil nekakšen zapovedan optimizem. Geslo je bilo, da je sedanjost svetla, prihodnost pa sijajna, danes je napoved diametralno nasprotna, namreč da je že danes neznosno, jutri pa bo tako in tako konec sveta. Morda nekateri ne podlegajo temu modnemu diktatu vseobsegajočega pesimizma, vendar je večini že dodobra zlezel pod kožo. Tukaj je še udoben status nemočnega slehernika, ki je proti višjim silam tako in tako brez moči in krog je sklenjen.
In vendar se je danes precej prijetneje sprehoditi po središču Maribora, pa tudi Ljubljane, Kranja ali Novega mesta. In čez pol stoletja bodo tisti, ki so danes mladi, gotovo spet trdili, da je bilo včasih vse lepše in boljše.
