Dobro jutro: Novi časi

Jutranja kavica v lokalu blizu službe je prijeten začetek dneva. Že nekaj let isti natakar natanko ve, kakšne kave pije zbrano omizje – brezkofeinska, kapučino, espreso, mleko posebej ... In zdaj se poslavlja.

Tako prijetno ali domače je, če prideš v lokal, kjer poznaš osebje. Z leti pa je tega, razumljivo, vse manj. Vse je drugače. Šumi, Rio, Petriček, Medex, stara Unionska kavarna, čeprav je tu še vedno zaposlen natakar, ki je v osemdesetih stregel črno oblečenim članom Neue Slowenische Kunsta. Še železniška postaja ne premore več nekdanjih beznic, ki so ponujale zatočišče do zgodnjih jutranjih ur. Baje železniško poslopje zapre svoja vrata že pred polnočjo, tako da klepeta željni posamezniki tam ne morejo več reševati sveta.

Saj ne da bi lokalov manjkalo, lučaj stran od železniške postaje je Metelkova ali kar Meta, kakor danes kličejo skvot, ki je svoje obličje v dobrih dveh desetletjih temeljito spremenil. Še vedno pa je to zbirališče mladih, ki si imajo pred spanjem še veliko povedati.

Čad. Družine se tja vračajo ne samo zaradi slastne srbske kuhinje, ampak tudi zato, ker sta jim ljuba ambient in strežno osebje. Stara gostilna Pod lipo v centru Ljubljane (nad vhodnimi vrati je še vedno vklesana letnica 1820) bi lahko, če bi govorila, povedala marsikatero zanimivo prigodo. Bila je priljubljeno shajališče umetnikov, kasneje predvsem študentov, saj je bila tudi ena prvih, ki so ponujale pice. V tistih časih je šel eden od študentov s prijateljico tja na »menu« z dunajskim zrezkom. Ahmed, legenda »Lipce«, mali, rahlo okrogel, a vedno dobrovoljni natakar, je med strežbo po zraku delal prave lupinge, a ko je prišel do njune mize, je prepozno umaknil palca z zrezkov, da sta lahko opazila, od kod mu takšna natakarska akrobatika. »V vsaki akrobaciji je nekaj goljufije,« je sklenil.

Stari prostori, novi ljudje, novi običaji. Tako gre to. In ne samo v lokalih.