Tiskane izdaje
Zadnje čase so vsi okoli mene z mano na čelu polni modrih besed. Kako je treba živeti, kako je treba ljubiti, kako je treba uživati vsak trenutek in tudi o tem, kako je treba organizirati svoje življenje in v vseh teh neskončnih možnostih izbire, številni pademo v temno luknjo, v tesnobo. Ker je toliko stvari, ki jih nismo dokončali in se nam zdi, da jih nikoli ne bomo, ker se izgubljamo v svetu klikov, sporočil, brnjenj telefonov, ker pred očmi utripajo maili, ki zahtevajo odgovor.
V Sloveniji je David Allen, avtor svetovne uspešnice, prevedene v trideset jezikov, Gremo to dokončat (Umetnost nestresne produktivnosti), ki je tudi pri nas prerasla v gibanje GTD. Knjiga se osredotoča na preplavljenost z informacijami in nalogami, s katerimi se spopada sodobni človek. Je učinkovit priročnik, kako urediti svoje življenje ter kako »pospraviti in izprazniti svojo glavo, da se bo lahko ukvarjala s kreativnostjo«. Ja, gospod Allen me je celo prepričal, tako kot milijone pred mano. Ampak. Ampak. Najbrž nismo vsi enaki, mar ne?
Različno se odzivamo na pritiske, na stres, na kupe nerešenih zadev v računalniku, na neskončne možnosti izbire. In, ja, tudi na razkuštrano glavo in razmetano mizo. Moja je poosebljenje kaosa. Morda jo bom jutri, po intervjuju z gospodom Allenom, pospravila, a upam si reči, da ne vem, če mi bo všeč. In dvomim, da bom takšna, nova, pospravljena, všeč mojim sodelavcem ali bralcem. Zato se bom raje obesila na besede filozofinje Renate Salecl, ki pravi, »da smo ob poplavi knjig z nasveti, kako organizirati svoj prostor, kako biti učinkovitejši, v zadnjih letih paradoksno dobili knjige, ki trdijo nasprotno. Raziskovalci so ugotovili, da je za naše ustvarjanje pravzaprav dobro, če živimo v kreativnem kaosu. Če imamo pisalno mizo polno papirja, izrezkov iz časopisov in podobne navlake, ni nujno, da je to znak neorganiziranosti.« Zdaj grem na intervju dobro oborožena.
