Dobro jutro: O večnosti

Oljčno drevo šepeta o tem, kaj je zares pomembno. Bilo je tukaj pred tisoč leti in bo stalo tu še vsaj naslednjih sto ali dvesto let.

Objavljeno
12. avgust 2015 19.16
reu/A Palestinian man harvests olives at a grove north of Ramallah
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga

Mali avto se premika po ozki poti proti mestecu Lun na Pagu, ki se dviga in spušča kot vodni tobogan, dokler se pred tabo ne odpre osupljiv prizor: na obeh straneh ozke ceste zagledam nasade tisočletnih oljk, vkoreninjene v razbeljen bel kamen, v daljavi rdeča krogla zahajajočega sonca. Stare, grčave, skrivenčene oljke so bile videti kot tiha skrivnostna bitja, vsaka s svojim značajem, s svojo zgodbo, s svojo obliko, ki v možganih ustvarjajo neverjetne fantazijske podobe in prizore.

Neverjetno, pravzaprav, da se na tem delu na skrajnem severu otoka, ki se kot kazalec steguje v morje, na 23 hektarih razteza kakih 80 tisoč dreves, ki so se zasadile same. Lunski oljčni nasad po mnenju strokovnjakov velja za največji tovrstni nasad tisočletnih oljk na svetu, neprimerljiv celo s podobnimi nasadi v Egiptu ali v Grčiji. In ker so tisti večer zaprli vstop za obiskovalce, sem šla naslednjo noč tja sama, parkirala avto in v tihoti, ob osvetljavi mesečine stopala med sencami orjaških oljk. Občutek je bil grozeč, surrealističen, ker je bila prisotnost vsakega drevesa v temi še podeseterjena, lahko bi slišala njihovo dihanje, njihovo šepetanje.

Nisem prišla do oljke, ki naj bi bila stara 1600 let. Najbrž nisem objela niti oljke, ki je stara 1200 let. A občutek, da se sprehajaš med živimi bitji, ki so nemo preživela vse človeške drame, revolucije, uničenja, vojne, in v katerih se skladiščijo vozli tisočerih zgodb, ki jih ne znamo razvozlati in prebrati z našimi jezikom, je naježilo kožo. Nekatere so tam še iz časa, ko naj bi na drugem koncu Kralj Artur s svojimi vitezi iskal sveti gral; bile so neme priče prihodov in odhodov skrivnostnih ljudstev, njihove večne korenine krčevito prepletene s kamnom. Oljčno drevo, ki sem si ga izbrala, šepeta o tem, kaj je zares pomembno. Bilo je tukaj pred tisočimi leti in bo stalo tu še vsaj naslednjih sto ali dvesto let. Lekcija o večnosti.