Tiskane izdaje
Pripravimo se na obletnico. Deveti avgust v zgodovino človeštva ni zapisan zgolj zaradi atomske bombe, ki so jo ameriške odvrgle na Nagasaki, ampak gre za datum, ki je z diamantnimi črkami zapisan v zgodovino novinarskega poklica: 9. avgusta 1974 je odstopil Richard Nixon.
Interna zgodovina novinarskega poklica trdi, da je bil predsednik ZDA prisiljen odstopiti, ker so ga novinarji in uredniki Washington Posta zalotili pri laganju, zaroti, uničevanju dokazov in drugih nečednostih, ki se skrivajo pod skupnim imenom »afera Watergate«. Od tistega dne je jasno, kaj je karierni cilj vsakega ambicioznega novinarja: da bi odstavil predsednika.
Ker gre za datum, ki je z diamantnimi črkami zapisan v zgodovino poklica, ki mu pripadam, sem se lotil brskanja po spletnih antikvariatih. In nekega dne sem res naletel na izvod Washington Posta, ki je izšel 10. avgusta. Cena je bila več kot ugodna, nekoliko orumeneli papir je bil prepojen s patino zgodovine. Ta izvod je zdaj v mojem malem Muzeju tiska postavljen na častno mesto. Pripoveduje o tem, kako je moral Nixon pisarno prepustiti Geraldu Fordu. Ah, kakšno zmagoslavje novinarskega poklica je bilo to!
V depoju Muzeja tiska pa hranim tudi izvod časopisa Vanity Fair iz leta 2006. Oktobra tistega leta je svet pretreslo razkritje, kdo se je skrival za vzdevkom Globoko grlo, anonimnim virom novinarjev Washington Posta. To je bil Mark Felt, pomembna osebnost iz središča ameriških vladnih struktur. O tem je leta 2006 poročal Vanity Fair. Ko je Mark Felt novinarju Woodwardu pripovedoval o zadevi Watergate, je bil drugi človek FBI. In Feltove pogovore z novinarjem lahko razumemo tudi kot malo maščevanje, ker se njegova ambicija, da bi postal direktor FBI, ni uresničila.
Ko bo moj zasebni muzej postal javna institucija, bosta izvoda Washington Posta in revije Vanity Fair razstavljena skupaj. Da bo jasno, da Nixon ni letel zgolj zaradi novinarskega truda, pač pa tudi zaradi maščevanja drugega človeka FBI.
