Tiskane izdaje
Če greste na organizirano martinovanje, potem najverjetneje niste ne vinogradnik ne kletar. Simbolično prerojevanje mošta v vino bo večini le povod za še eno veselico; odkar so turistične agencije in vsemogoči drugi organizatorji začeli na veliko tržiti to prireditev, se je že skoraj povsem izvotlila.
Vsemogoče smešnice ob zaigranem krstu mošta so plehke ulične, dvoranske ali kletne iskrice, s katerimi je mogoče poceni nasmejati ljudi, ki so vso to ceremonijo vnaprej dobro preplačali. Če se zamislimo še nad smešenjem škofa Martina, ki so mu ne krivemu ne dolžnemu pač samo le njegovega godu vsilili neko povsem tuje opravilo, potem takšno veseljaško martinovanje postane prazna lupina. Ta pa se po navadi dotlej že toliko napolni z moštom, da sploh nič več ni pomembno, kaj tokrat »proslavljamo«.
V resnici je simbolično krščevanje mošta globoka zahvalna daritev. Pri kakršni se pravi vinogradnik in pravi kletar niti ne šalita niti ne zbijata norcev iz Martina, ne obsojata mošta in žensk, ki da naj bi še motni sok spile, da je možakarjem ostalo le še svetlo vince. Ne precejata ga skozi rešeta, ne krivita trte, da ga je dala premalo in ne neba, da mu je pošiljalo premalo sonca. Svoje roke pogledata, ki so si zadnje dneve že nekoliko odpočile, pa spoštljivo primeta kozarec in nazdravita vsem, ki so jima med letom kakorkoli pomagali, da je zdaj v kleti vino, kakršno pač je.
Če je kakovostno, če sta zanj naredila vse, kar je treba in kar sta znala, če ga je dovolj po njunih pričakovanjih, potem obema tekne tudi zahvalna hrana. Previdna sta. Do zrelega vina je še nekaj nevarnih ovinkov, do kupcev je še veliko strmih klancev in muhastih barantačev. Vso zimo bo treba biti buden v kleti. In trezen. Vino je obredna pijača za tiste, ki vedo, kaj je krst mošta v resnici.
