Dobro jutro: Odprimo oči

Ko smo ob nenehnih krizah in strahovih najbolj črnogledi, bi morali vzeti v roke knjigo ali članek Alexandra von Schönburga. »Samo ne pozabimo, kako prekleto dobro nam gre!« nemški novinar in avtor piše v svojem blogu, na začetku meseca objavljenem tudi v časopisu Die Welt. »Vsi govorijo o krizi in ne vidijo, v kako izjemnem času sreče in blaginje živimo Evropejci.«

Če mi ne vemo, se tega več kot zavedajo sto tisoči, ki za prihod v Evropo tvegajo svoje življenje, in milijoni, ki bi se jim radi pridružili. Komaj smo jih ustavili na balkanski poti, že se na najrazličnejša plovila vkrcavajo v Libiji. Ljudje vseh barv, starosti in poklicev zapuščajo svoje domove, da bi srečo poiskali v evropskih obljubljenih deželah. Sledijo svojim bogatašem, ki so si že zdavnaj nakupili vil v Londonu, Ženevi ali Berlinu.

Pozabljamo, kako dobro nam gre, verjame potomec saške grofovske rodbine, ki se je po vojni obubožana naselila v Münchnu, a je, kot pravi, ohranila »občutek za minljivost«. Pričakovana življenjska doba je tako dolga in umrljivost otrok tako nizka kot še nikoli, toliko zaužijemo tudi kalorij. Pred dvesto leti pa so ljudje tudi v Evropi zaradi kraje končali na vešalih in še pred sto leti je bilo normalno, da je vojska ene države vkorakala v drugo.

V zgodovini se vedno zgodi nepričakovano, še navaja von Schönburg: štirinajstega julija 1789 je francoski kralj Ludvig XVI. v svoj dnevnik zapisal: »Rien.« Nič. In ko sta bratranca »Willy« in »Georgie« (nemški cesar Wilhelm II. in britanski kralj George V.) leta 1914 drug drugemu napovedala vojno, se je prvi odpravil na morje s svojo jahto in drugi na Škotsko na lov na fazane. Mi pa stojimo ob zori prelomnih odkritij v zdravstvu, genetiki, prometu, energetiki in še čem – ter se pritožujemo nad vsem, kar nas teži danes. Zgodovina, ki se dogaja pred našimi očmi, bo v svoj vrtinec potegnila tudi nas in nas morda izvrgla popolnoma drugačne. Odprimo oči.