Dobro jutro: Odstotki

Nikoli niso vsi zadovoljni: eni bentijo čez slabe oddaje, drugim gre v nos neprava ura predvajanja česarkoli že, tretje zvije, ko vidijo določene obraze in slišijo njihove fraze ...

Takšni in drugačni »odjemniki« pa s(m)o, ne glede na TV-kanal, vse bolj obsojeni na reklame. To nujno zlo ali – prosto po J. Apihu – prodajanje sanj in boljšega jutri zna včasih prav dvigniti pokrov – tako z dramaturgijo kot z jezikovno-sporočilno skrpucanostjo. Smilijo se mi bralci, igralci, špikerji, ki se morajo včasih prav neverjetno spakovati in s svojim glasom pritegniti našo, največkrat nakupovalsko firbčno pozornost.

Nekaterih reklamnih scenosledov ne razumem povsem, kar je seveda moj problem, a me vsakič znova ujezi, pri nekaterih pa dejansko preklopim.

Reklamarske limanice so za večjo kredibilnost celo podprte s statistiko. Tako me zadnje čase vse bolj grize, ali sem ali nisem ena od tistih obupno razočaranih 83 odstotkov ljudi, ki se »spopadajo z madeži po pranju«, ali, bognedaj, celo ena od 92 odstotkov »Slovenk«, ki bi to-in-to pomado priporočila svoji prijateljici. Rada bi jih srečala.

Od kod ta statistika? Tudi če res temeljijo na anketah, so podatki v domačih TV-prevodih nekritično prekopirani. Kajti – kje piše, da je nad prav isto kremo ali čemerkoli tako v Nemčiji, Italiji, ZDA ali v majhnem podalpskem raju navdušen isti odstotek žensk, otrok, moških ali celotne populacije?

Reklame so ena najstarejših obrti (nedvomno tesno povezana s tisto prvo): v starem veku so šle od ust do ust, prva oglasna sporočila so našli že v ruševinah Pompejev, 18. stoletje je bilo odskočna deska za osvajanje »novih svetov« ...

Tako je pred 74 leti napočilo zgodovinsko jutro: 1. julija 1941 je bila ob osmih zjutraj v ZDA predvajana prva televizijska reklama – za ročne ure Bulova. Po spletu jih prodajajo še zdaj.