Tiskane izdaje
To je čudežno glasbilo. Kakor da ga je zase naredilo srce, da bi lahko glasno pelo o svoji radosti in svoji bolečini. Ali pa ga je morda iz najboljšega javorja izdelal gozdni čarovnik, da bi duše, ki so zašle, z igranjem usmeril domov ali tja, kamor so se tistega dne odpravile.
Ponekod 13. decembra praznujejo dan violine, poln miline, s kakršno bi ljudje radi pospremili leto do njegovega konca, ponekod pa je temu glasbilu namenjen 17. junij, ko se je rodil skladatelj Igor Stravinski. Toda vsak dan pravzaprav neka nebeška violina igra svoje opozorilo.
Poslušajte, ljudje, zdi se, da bi rada zapela, saj vendar govorite o isti sreči in enaki žalosti! Tu imate skupni jezik in z njim lahko izrazite vse, kar vas teži; ne vpijte drug na drugega, ampak pojte in igrajte in me nikoli ne pustite same, kajti »zazdelo se mi bo: nekje v gozdu spet tečejo vse moje solze skozi samonikle studence«.
Ta skupni jezik sta ljudem ponudila dirigent Daniel Barenboim in pokojni profesor Edward Said z orkestrom Zahodno-vzhodni divan, ki sta ga ustanovila leta 1999 ter v njem zbrala izraelske in palestinske, egiptovske in libanonske, jordanske in sirske glasbenike. In tako sta človeštvo opozorila, da ljubezen ni ljubezenska zgodba in tudi miru ni mogoče doseči z mirnim sedenjem s prekrižanimi rokami. Orkester je, sta govorila Jud Barenboim in Palestinec Said, harmonija različnosti, sloga nestrinjanja, skupni boj proti brezbrižnosti.
Zazdelo se mi je, kakor bi rekla pesnica, »nekje skozi temo nekdo poje in z grenkim cvetom krvavega srca drega v rano«. Nisem sama, vse dokler nekdo še vedno igra.
