Kolonialno osvajanje bi moralo biti stvar preteklosti, vendar se v primeru Slovenije morda ne bi bilo slabo ozreti po svetu, če je kje še kakšno ozemlje, ki bi ga lahko zasedli. Ne, ker bi si želeli zgraditi svetovni imperij, ampak da bi se nekoliko manj ukvarjali sami s seboj. Zdaj smo pač zapredeni v vse bolj enake realne in še posebno navidezne probleme, neutrudno se grizemo med seboj ali lovimo lastni rep, če bi imeli kakšen košček Slovenije nekje na daljnih morjih, bi nas to gotovo zamotilo in odvrnilo od brezplodnega prerekanja.
Začuda na zemeljski obli še obstajajo ozemlja, ki si jih ne lasti nihče. Na Antaktiki je to, denimo, dežela Marie Byrd, če bi jo zasedli pa bi se naša država povečala za kar štiristokrat. In morda bi našli še vhod v zemeljsko kroglo, ameriški kontraadmiral Richard E. Byrd, ki je ta del celine poimenoval po svoji ženi, je namreč menil, da je Zemlja votla in da je prav tu vhodni labirint v njeno notranjost. Težava bi bila verjetno v tem, da zdaj ne premoremo ladje, ki bi bila sposobna pripluti do tja, zato bi si morda lahko izbrali nekaj manjšega in lažje dostopnega.
Pri koščku ozemlja ob Donavi med Srbijo in Hrvaško nas je žal že prehitel Čeh Vít Jedlička, ki je tam ustanovil svoj Liberland, zato nas nič ne ovira, da se ne podamo v Afriko, kjer med Egiptom in Sudanom leži velik kos zemlje imenovan Bir Tawil. Res gre za povsem pusto območje, kjer komaj zraste kakšen grmiček, vendar ob pomanjkanju česa boljšega tudi ne moremo biti izbirčni. Če želimo kakšen idiličen otoček, moramo biti potrpežljivi. Glede na natančno kartografirano zemeljsko površje si ne moremo obetati, da bi našli kakšnega, ki si ga ni že kdo prisvojil, to pa ne velja za vulkanske otoke, ki nastajajo na novo. Rešitev za vse naše probleme je torej jasna, res pa ne moremo biti povsem prepričani, da se ne bi tudi o novi slovenski koloniji takoj sprožile srdite polemike in prepiri.