Dobro jutro: Pavje oko

Pavi so rajsko lepe ptice, s katerimi so se nekoč radi bahali bogati lastniki razkošnih vrtov.

Pav z dolgim, vitkim vratom, modro prelivajočo se barvo lapisa, ki se proti repu prelije v zeleno, svojo poldrugi meter dolgo vlečko v snubitvenem ritualu razprostre v očarljivo pahljačo, posuto z zeleno obrobljenimi očesi, iz katerih žarijo modrovijoličaste zenice. Višina pavovega predirljivega krika in lepota razporeditve očes sta odločilna za to, da pavica klone. V srednjem veku so na najimenitnejših večerjah ob kraljevih in samostanskih mizah, kjer so jedci modre in posvečene krvi iz zlatih kelihov srkali najboljša vina iz Šampanje, za vrhunec gostije postregli pava, čeprav so se gurmani zmrdovali, ker je meso precej manj okusno od mesa navadnih ptičev in kokoši, ki so jih jedli plebejci.

Pavi so v Indiji svete ptice, kmetje pa jih ne častijo preveč po božje, ker po njivah, tako kot pri nas v panonskih krajih njihovi bratranci fazani, radi pospravijo semena, še preden vzklijejo.

Pavjega očesa, ki je v vražah hudičevo oko, tudi naši kmetje ob morju niso veseli. Pavje oko je uradno ime za glivično bolezen oljk, ki v mokrih pomladih napade liste. Letos, ko so se pod istrskimi griči šele pred nekaj dnevi predramili mandljevci, breskve in marelice pa še spijo, so oljkarji že pred jutrišnjim začetkom meteorološke pomladi opazili rumene obročke na listih. Notranjost postopoma obledi, končna oblika pa spominja na pavje oko. Bolezen ni usodna. Ko se oljka otrese listov, po vejah pošlje zdravilne sokove. Ker potrebuje precej časa in moči, da se odene z novim listjem, ne more cveteti in roditi. Pavje počitnice.