Dobro jutro: Pazi glavo!

Vrana vrani ne izkljuje oči … Tako nekako gre tista pesem, ki smo jo že davno (nekateri) z otroki poslušali z velikim veseljem! Vrane so si, verjamem, še vedno prijateljice, vse bolj pa so neprijazne do nevran. Vsaj do ljudi. Prijatelj se je zadnjič v temni noči sam vračal domov. In čuje iz teme: kra, kra, kraaaaa. Služil nekdaj je vojake in ni se bal. A sliši tam od daleč krike in se mu zazdi, da vrana prav sosedi kljuje oči. Zbeži domov. Bere naslednji dan v časopisu, da so vrane vse večja nevarnost za ljudi – še posebno v mestih –, da jih je vse več, da se zbirajo in napadajo. Žrtev ne izbirajo. Zagozdijo se v lase, njihov kljun je dolg in neprizanesljiv. Hudo. Množijo se vse raje. Vse več jih je, vran.

Nutrije na obrežju Ljubljanice so prav tako vse številnejše. Pri razmnoževanju nimajo zadržkov. Plašči iz njihovih plaščev so démodé, torej pogumno svoj rod vzpostavljajo naprej. Razkošne kosmate »podgane« imajo veliko privržencev, ki jih s suhim kruhom hranijo z največjim veseljem, saj so, roko na srce, ljubke, sploh tiste male, a so vse v večjo škodo kot korist.

A strah včasih vzbuja tudi človeška vrsta. Na tretjem programu slovenske televizije pa se množijo politiki, poslanci in drugi čvekači. Strašijo upokojence, denimo, nekatere dementne, saj jih ti doživljajo tako močno, da so prepričani, da so se naselili v njihovem stanovanju. Umikajo se v spalnico, misleč, da so se naselili v dnevni sobi obiski. Škodljivci prve vrste, čeprav je res, da se je teh mogoče znebiti le s preprostim pritiskom na drugo številko pilota.

A izguba kratkoročnega spomina pri starostniku tega dejanja ne zagotavlja. Paranoja ga spremlja na skoraj vsakem koraku in le stežka se umakne kam na varno. Morda bomo kmalu potrebovali tistega žvižgača, ki bo imel moč, da s pesmijo na svoji frulici privabi vse nove težave, jih popelje v vodo in utopi. Le kod se potika! Novih strahov starih in mladih v prihodnosti ne manjka.